Brankica Bogdanović

Roman pripoveduje o Ljiljani Dakić, poročeni Zevedejev. Očeta ni poznala, mati pa jo je zapustila v zgodnjem otroštvu. Zanjo je skrbela babica, ki jo je v najstništvu prodala v zakon s slavnim, premožnim in veliko starejšim skladateljem Ilijo Zevedejevom. Ljiljanine sanje o lepšem življenju se razblinijo že na poročno noč, ki je le uvertura v dvajsetletno zlorabljanje. Ilija Ljiljano brutalno muči na načine, ki si jih komajda lahko zamislimo. Nekega dne Ilije ni več, vendar zlo, ki ga je prizadejal Ljiljani, ne izgine. Vdova Zevedejev je roman o nasilju in zlu, ki lahko človeka tako popačita, da se brez njiju žrtev v vsakdanjem življenju težko znajde, in je pot iz trpljenja pogosto tragična.

Vdova Zevedejev je delo Brankice Bogdanović Ćašina, o kateri ne vemo nič drugega kot to, kar piše v nekaj vrsticah na zadnji strani romana: da je rojena leta 1970 v Smederevski Palanki, da je končala Biotehnično fakulteto v Zemunu, da z družino živi na enem od grških otokov ter da je to njen knjižni prvenec. Tudi spletni iskalniki nam ne povedo dosti več, razen tega, da je knjiga nastajala mnogo let in da je bila morda lahko napisana zato, ker je avtorica daleč stran od kraja dogajanja v romanu. Pri guglanju pa lahko naletimo na tole časopisno vest: Branka Bogdanović, rojena leta 1956, je bila danes zjutraj okoli 1:25 umorjena. V svojem stanovanju v ulici Vojvodića jo je z nožem usmrtil znanec … Dve različni ženski z enakim imenom, ena mlajša, druga starejša, ena razmesarjena z nožem, druga avtorica knjige o mučenju, pravega parapsihopatološkega priročnika, čeravno je podnaslov dela Roman o ljubezni in strasti, ki uhaja izpod nadzora in postaja nasilje.
Naključje? Ne, samo dokaz, da nasilje in zlo obstajata, da sta povsod okrog nas, pogosto za zidovi domov, skrita do bridkega konca.

Kaj pa ljubezen? Kaj je bilo med zmasakrirano žensko iz ulice Vojvodića in znancem? Kakšna ljubezen je v romanu Vdova Zevedejev? Razen romantične zaljubljenosti pubertetnice Ljiljane Dakić na začetku, preden so jo prodali v zakon z velikim skladateljem Ilijo Zavedejevom, in drobnih sledi ljubosumja (če je to res morda ena od manifestacij ljubezni), ki jo je Ljiljana čutila do perzijske mačke Grejs ter ljubezni do namišljenega ljubimca Mitra, ljubezni v romanu ni. Oče Ljiljane nima rad, drugače ne bi izginil; mati tudi ne, saj jo zapusti; babica tudi ne, saj jo tako rekoč proda, Darinka, bodoča svakinja, jo še kot otroka zlorablja, nato pa ponudi svojemu bratu kot nedolžno, ubogljivo in lepo igračko, ki jo Ilija potrebuje za izživljanje svojih bolnih strasti, za dvigovanje ali ohranjanje ega.

Ozrimo se zato na pripoved romana. Nezakonsko deklico Ljiljano, katere oče je verjetno Rom, mati zapusti. Živi pri babici, ki čisti in pere za skorjo kruha in nekaj masti. Ko babico sreča njena nekdanja sošolka Darinka, sestra velikega skladatelja Ilije Zevedejeva, ji deklico proda v zakon z mnogo starejšim, a bogatim in slavnim maestrom. Ljiljano že prej pripravljajo na to, kako bo oboževala Ilijo. Vendar na poročno noč doživi veliko razočaranje, ki mu sledijo dolga leta mučenja, sadizma in trpljenja … Ilija in njegova sestra ter še nekaj stranskih oseb so utelešenje zla. Od tu je glavna junakinja igračka in scenografija velikemu maestru, ki na njej preizkuša vse metode mučenja in sadističnih iger, ki služijo podrejanju in izživljanju najnizkotnejših nagonov. Vendar je na zunaj vse v najlepšem redu: lepa Ljiljana pozimi, ko se nosijo dolgi rokavi, ki prekrivajo njene ranjene roke, celo stopi na oder s svojim možem, ki zato dobi še en aplavz: za lepo kuliso.

Zlo je bila tema številnih filozofov vse od antike. Do danes pa se je ohranila osnovna definicija zla kot pojma, ki označuje vse, kar morala zavrača kot nesprejemljivo. Dobršen del svojih misli zlu posveča tudi Kant. Teme zla kot enega glavnih vzrokov za vpeljavo maksim v svet morale, ki je sestavljeno pravzaprav iz diference dobrega in zla, se je lotil že v Kritiki praktičnega uma, torej v knjigi, v kateri je položil temelje vsakemu etičnemu premišljanju v prihodnosti: vse je v resnici odvisno od svobodne volje oziroma od tega, kako hoče ta delovati. S tem je Kant že vzpostavil princip svobodne volje, ki je predpogoj oziroma izvor pozneje izpeljane ideje radikalnega zla. Radikalnega zla se je Kant lotil tudi v delu z naslovom Religija v mejah čistega uma (Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft). Med drugim govori o zlu tudi kot o skrajno diabolično metafizični motnji v svetu, ki deluje nekako na principu obsedenosti. Dlje ko traja človekova obsedenost z zlom, bolj je ta diabolična, misteriozna in vedno manj doumljiva. Po stoletjih zmotnih predstav o zlu nismo razrešitvi tega vprašanja nič kaj bliže, kot mu je s svojo skrajno filozofijo bil že de Sade.

Tudi Lars Fr. H. Svendsen v knjigi Filozofija zla piše, da je zlo v prvi vrsti moralna kategorija in se tiče človeškega delovanja. Pomembno je razumeti, zakaj povzročamo zlo, in razjasniti, kako se vedemo v odnosu do njega. V drugem poglavju te knjige, naslovljenem Antropologija zla, razpravlja o tem, »ali je človek dober ali zel«, in na tem gradi tipologijo različnih oblik zla (demonskega, instrumentalnega, idealističnega in neumnega zla) ter s tem postavlja temelj za odgovor na pravi problem: kaj lahko kot svobodna, misleča in dejavna bitja storimo v odnosu do zla. Ljiljana Zevedejev se v nekem trenutku zave tega: lahko pobegne, a je preslabotna, preveč se boji revščine, njena volja je prešibka, zato ostane v zlati kletki.
Zlo je v osnovi soočeno z diferenco na relaciji z dobrim, za človeka je zlo vse tisto, kar mu povzroča nesrečo, trpljenje ali bolečino. Zlo se v našem življenju pojavlja kot nekaj, kar obremenjuje. Sistem, v katerem človek živi, je zgrajen na principu zanikanja zla in prevlade dobrega, zlu simetralno nasprotnega pojma.
Kaj povzroča zlo Ilije Zevedejeva? Nesrečno otroštvo? Materin samomor? Incest s sestro? Prikrita homoseksualnost, ki se kaže v odnosih z lastnimi učenci?
Kje je svobodna volja Ljiljane Đakić, poročene Zevedejev? Je ni. Vpraša se, kdo je. Odgovor je: nevretenčar sem, ameba v primerjavi z njim. Me ni. Najprej je premlada in prerevna, potem preveč vpeta v igro zla, preveč pokorna in nebogljena. Beži v fantazijo in si izmisli ljubimca Mitra, da lažje preživi. Tudi njega zavrže, kajti v svojem neobstoju je moral biti popoln. Ko je Ilija mrtev, ne potrebuje več njegovega nasprotja, ki ga uteleša izmišljeni ljubimec, ne nežnosti ne vdanosti ne objemov. Popolnost torej razume kot nasprotje surovosti in v mislih po moževi smrti naredi tudi ljubimca polnega pomanjkljivosti. Kajti navada je čudna reč: četudi boli, se človek navadi. Obstaja torej zlo v najbolj čisti obliki, ki Ljiljano razčloveči, ji za hipec da moč (ko v ječi napade sojetnico in začuti, kako lep je občutek premoči), pa jo spet vzame, vse dokler ne nastopi zadnje dejanje: samomor kot osvoboditev izpod zla, ki je skoraj edino dejanje svobodne volje junakinje.

Ena od osnovnih Svensenovih tez je, da je o zlu skoraj nemogoče govoriti, ker smo izgubili besedišče, s katerim bi ga opisali. Brankica Bogdanović Ćašina pa ga je našla: naravnost opisuje strašne metode mučenja in to, kar povzročijo. Spretno podvaja ljudi iz restavracije, ljudi brez oči, ljudi vsakdanjosti. Prižene jih v umobolnico, kjer se spremenijo v mučitelje. Vmes so sence, gibi, zvoki, tiktakanje ure, dihanje, hropenje, sikanje, šumi, barve, črno-bel svet, črno perje izpod neba, v katerem je rdeča le kri, nasprotja svetlobe in teme, ogenj, zvon, ki se povezne nanjo … Avtorica je ustvarila slog, ki je mešanica paradoksa in fantazije, absurda in čustvenosti, slog, ki ga je do popolnosti obvladal že Boris Vian, ki meša pogovorne in knjižne elemente, ekscesnost ter poetiziranje homoerotike in zla.
Zlo je nasploh pogosta tema literarnih del, kar ubeseduje misel Jeana Baudrillarda, ki na vprašanje, kam je danes zlo poniknilo, kam je izginilo, odgovarja, da je povsod. O zlu piše Jean Genet v Naši gospe Cveti, na naših odrih pa je pogosto uprizorjena drama Kvartet E. Müllerja (parafraza Nevarnih razmerij), v kateri so markizo de Merteuil odigrale Iva Zupančič, Nataša Matjašec in Ana Karić, pa tudi nekaj slovenskih literarnih del bi se našlo na to temo.

Vsako premišljanje o zlu je v osnovi soočeno z naporom in odporom, ki ga moramo najprej premagati ali vsaj spoznati. Kajti gledamo zlo, delamo zlo in doživljamo zlo (Jean Baudrillard). V Vdovi Zevedejev se demonizem pokaže v vsej svoji moči. Celo Ljiljana se v nekem trenutku spremeni v Lilith, žensko demona. Zlo je torej povsod in v vsakem. To, da se nad njim zgražamo, ne verjamemo vanj ali da o njem nočemo brati ali slišati, ga ne prežene. Potlačeno je ali na površini, skrito ali najbolj eksplicitno prikazano kot nasilje, mučenje in trpljenje. Kot vojna med dvema, ki je prav tako grozljiva kot vojna med narodi, različnimi verstvi … Je rušenje norm in za nekatere absolutna svoboda. Ni ostanek predmodernega časa, zdaj je in tu. Kot v življenju Ljiljane – Lilith, vdove Zevedejev.