Odzivi
Whelan ni prvi avtor, ki sposobnost razumeti povedano pripisuje zgolj otrokom. Samo oni so po njegovem sposobni v celoti dojeti pomen domišljije in iracionalnih sanj(arij), in sicer iz preprostega razloga: ker se nikoli ne sprašujejo o njihovi smiselnosti.
Ana DušaDrugi, beli obraz Avstralije, ki menda ni bil všeč avstralskim bralcem, ravno tako vznika iz mojstrskih kratkih scen, kot je tista v pubu Glen Armond. Pripovedovalec se pogovarja z avstralskim policistom, ki bi želel zaslužiti s pisanjem nekakšne kriminalke. V dramatični miniaturi se nam pred očmi otipljivo sestavlja rasistični obraz bele Avstralije, popolno nerazumevanje za drugačnost domorodcev: gre za tisto Avstralijo, ki bi zaostalim domorodcem priznala morda le nekaj deset svetih krajev (ne pa nekaj milijard), Avstralijo, ki meni, da je za svete kraje domorodcev edino zdravilo – dinamit!
Marijan DovićJunakinja pripoveduje o sebi: o ženski poznih srednjih let, ki govori samo o dejstvih. Nobenih olepšav ne uporablja, stavki so večinoma kratki in odsekani, večkrat nizko pogovorni. Na drugi strani smo mi, brez možnosti ugovora, čeprav nas ves čas nagovarja, nam pripisuje določene zaključke, stereotipna mnenja, lastnosti, kot so debelokožnost, celo reakcije na njeno pripoved so ji znane; bralec tako po volji pripovedovalke prevzema vlogo enega od glavnih junakov brez pravice do lastnega mnenja.
Barica Smole