Samo Dražumerič

Če skušamo strniti dosedanje misli: v smislu razvojnega, ki je torej ključ do razumevanja tega nenavadnega, včasih napornega, a nedvomno zanimivega in tudi duhovitega proznega prvenca, bi lahko rekli, da je, kot je v takih primerih pogosto, ta razvojni lok le ogrodje, kjer se skozi fantastiko in esejistično direktnost zrcalijo etične in eksistencialne dileme odraščajoče generacije. Slogovno je Fantazija morda celo preveč pretenciozna in bi zato zgodbi v smislu “plota” lahko očitali pomanjkanje epske dinamičnosti, predvsem razpleta. Pač pa so v besedilu skriti pravi lirični biseri, tu in tam zasije pronicljiva misel, zelo osebna. Bolj izpoved kot pripoved je to, psihološko poglobljen izris družbe skozi subjektivne oči mladega pisatelja. Pozna se, da je Samo lirska, pesniška duša; a ne taka, ki bi bila zaverovana v svojo romantično lepoto in pravičnost. Fantazija je kritična tudi do lastnih protagonistov, junakov, ki niti ne vedo, ali je pot, ki jo ubirajo, res prava, ali vsaj bistveno boljša od tiste, ki jo ubirajo ostali. Saj Oliver ne ve niti tega, kako bi poimenoval pot, ki jo v času prehodi njegova duša – ne ve, ali je to razvoj ali propad?