Giambattista Basile
Giambattista Basile je bil najverjetneje rojen okrog leta 1575 v Neaplju, ki je bil že takrat živahno trgovsko središče in hkrati pomemben center kulture italijanskega baroka. Okoli leta 1600 je zapustil Neapelj in se kot plačanec pridružil vojski Beneške republike. V Neapelj se je spet vrnil leta 1608. Basilejevo prvo objavljeno delo je pesem Il pianto della Vergine (Solze Device) iz leta 1608; leto kasneje je izšla zbirka Madrigali et ode (Madrigali in ode), leta 1612 pa serija pisem, ki jih je v neapeljskem narečju pisal med letoma 1604 in 1612 in ki so izšla kot predgovor k satirični epski pesnitvi Vaiasseide (Služkinje) avtorja Giulia Cesareja Corteseja.
Leta 1611 je bil Basile eden izmed ustanoviteljev neapeljske Accademie degli Oziosi, pomembnega stičišča španske in italijanske kulture. Istega leta je objavil morsko pastoralo Le avventurose disavventure (Pustolovske nezgode).
V prihodnjih letih je objavil zbirko Egloghe amorose e lugubri (Dražljive in tožeče ekloge, 1612), glasbeno dramo Venere addolorata (Trpeča Venera, 1612) in Opere poetiche (Poetična dela, 1613), v katerih je bila zbrana večina njegovih predhodno objavljenih del, vključno z občasnimi krajšimi besedili. Sledili so nadaljevanje zbirke Madrigali et ode (Madrigali in ode, 1617), idilična pastorala L’Aretusa (Aretuza, 1618) in glasbena drama Il guerriero amante (Bojevnik ljubimec, 1620).
V letih med 1621 in 1632 je zasedal guvernerski položaj v Lagoliberu, Aversi in Giuglianu. Pod delo z naslovom Imagini delle più belle dame napoletane ritratte da lor propi nomi in tanti anagrammi (Podobe najlepših neapeljskih dam, kot jih slikajo njihova lastna imena v anagramih, 1624) se je prvič podpisal kot »toronski grof«, kar naznačuje njegov preboj med titularno buržoazijo. Leta 1627 je objavil Ode, tri leta kasneje pa še eno glasbeno dramo, Monte Parnaso (Gora Parnas, 1630). V približno istem obdobju je napisal tudi predelavo Heliodorjevih Etiopskih zgodb, ki je z naslovom Del Teagene izšla posthumno leta 1637.
Basile je umrl 23. februarja 1632 za posledicami gripe, ki se je v Neaplju in okoliških provincah pojavila dobra dva meseca po izbruhu Vezuva, decembra 1631. Poleg že omenjenega Del Teagene sta po njegovi smrti izšli še dve najpomembnejši Basilejevi deli, napisani v narečju: Muse napolitane (Neapeljske muze, 1635) in Lo cunto de li cunti overo Lo trattenemiento de peccerille (1634–36). Obe deli sta bili podpisani s psevdonimom Gian Alesio Abbattutis.
