Jana Pavlič

Boris Vian (1920–1959) je neulovljiv avtor, vsestranski ustvarjalec, eno največkrat omenjanih imen francoske kulture po letu 1945, pisatelj, s katerim je povezanih veliko paradoksov, a tudi nič manj užitkov v branju. Če se je najprej zdelo, da je pisec, ki je obvladal vse, od pisanja kolumen za Sartrovo filozofsko revijo Les Temps Modernes pod vzdevkom Lažnivec do pesmi, zgodb, scenarijev za filme in libretov za opere, šestih romanov, prevodov iz angleščine ter treh in pol gledaliških iger in številnih jazzovskih komadov, s svojo smrtjo leta 1959 potonil v pozabo, je na sredini 1960-ih, ko so se že pripravljale študentske revolucije, spet priplaval na površje.

Svet, v katerega Gunzig vtke zgodbe svojih luzerjev, bednih tipov z bednimi problemi, je pravzaprav beden svet. Nebo in narava sta daleč ali pa ju sploh ni mogoče videti, in sicer zaradi preosvetljenih prevelikih mest, zaradi večne sivine, zaradi pomanjkanja domišljije. V tem bednem svetu tavajo izgubljeni ljudje od enega supermarketa do drugega, vmes pa naletijo na kak bizaren problem, ki jim že tako mizerno življenje naredi še bolj mizerno. Morda res govorijo nekakšno francoščino, ki pa je čisto osiromašena in nekako zakompleksana, ker ni amerikanščina, zato si vsi junaki v glavnem nadenejo tudi ameriška imena ter komunicirajo z idiomom ameriškega filma in populističnih medijev, namenjenih najširšim množicam.

Jana Pavlič je publicistka in prevajalka s statusom samostojnega delavca na področju kulture.
Rojena je bila leta 1962 v Ljubljani. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in francoščine. Leta 2003 je dobila odlikovanje reda viteza umetnosti in literature francoskega ministrstva za kulturo in komunikacije za prispevek k širjenju poznavanja francoske kulture in umetnosti izven Francije.

Pieyre de Mandiarguesove junakinje in junaki so lepa, senzualna, mlada bitja, postavljena v neke vrste gledališče smrti. V oblasti jih imajo demonične sile v skrivnostnem in fatalnem imperiju erotizma. Drvijo po tanki črti med pogubo in odrešitvijo v gospostvu želje, ki prinaša eno ali drugo, saj je meja med obema tako težko določljiva, da je verjetno sploh ni.
Tako tudi devetnajstletna Rebeka na svojem Harleyju Davidsonu drvi v naročje dvakrat starejšega ljubimca Daniela Lionarta iz Alzacije v Heidelberg in kratko razdaljo sto trideset kilometrov predivja s povprečno hitrostjo sto šestdeset kilometrov na uro. Da na svoj cilj ne bi prispela prezgodaj, se med potjo nekajkrat ustavi ter se podrobno spominja prejšnjih podobnih voženj in srečanj z istim ljubimcem. (Doma pa je kot lepa Vida pustila moža, ne starejšega, pač pa precej mlajšega.)

Vian in njegovi literarni junaki – med obojim včasih težko razlikujemo – ne premorejo nikakršnega upanja več, ne verjamejo, da za zaprtimi vrati obstaja lepši svet. Uvideli so, da tudi tam zadaj, za urejenimi pročelji mogočnih družbenih ustanov ali srečnimi videzi obljubljene družinske idile, vladajo nered, nezadovoljstvo in teror. Zato ne vztrajajo v čakanju, niti se ne upirajo v slogu sizifovskega družbenega revolta, ampak se brezvoljno prepustijo kaosu, svetu onkraj vsakršne metafizike in transcendence, divjemu, nevrotičnemu svetu konflikta, nasilja in predatorstva, kjer se njihova napol zavestna dejanja porajajo iz prvinskih nagonov, igrivih domislekov ali prezirljivega sovraštva do goljufive iluzije reda in nadzora.