Zilhad Ključanin

Do vojne v Bosni si je proza tako po tematiki kot vsebinsko pridobila določen prostor svobode. Paradoksalno je, da se je to območje svobode med vojno še povečalo. Med vojno in po njej je bilo napisanih več dobrih knjig vseh literarnih zvrsti, kot nekaj desetletij pred tem. Razlogov za to bosanska kritiška misel še ni odkrila. Eden gotovo tiči v izkušnji socrealizma po drugi svetovni vojni. Po njej je namreč v bosanski literaturi kar nekaj desetletij prevladovala tako imenovana teorija odseva, literarna glorifikacija zmagovalcev, ki je bosanski književnosti prinesla ogromno škode. O bosanski vojni pisatelji niso pisali panegrikov, literatura pa tudi ni služila nobeni obliki propagande. Pisali so literarna dela. Ta seveda lahko vsebujejo patriotsko razsežnost ali pa tragiko, vendar se v bistvu ukvarjajo s človečnostjo, s tistim, kar preostane po vseh nesrečah.

Ključanin je prizanesljiv do bralca. Zamolk je v besedilu pogosta figura. Streli ostrostrelcev, trpljenje v taboriščih in četniško klanje so prepoznavni dogodki, vendar ni cilj predstaviti njihovo grozovitost, temveč posledice porušeni red sveta in človekovo izgubljenost ter iznakaženost. Morda tudi zmožnost pozabljanja in s tem življenja. Zorni kot pripovedovalca se nagiba k muslimanom, ki umirajo v taboriščih in pod četniškimi noži. Vsekakor je to bolj moški kot ženski svet. Ženskih likov je manj, tisti maloštevilni pa imajo pomembno vlogo.

Damijan Šinigoj (1964), pisatelj, prevajalec, urednik, publicist in scenarist. Član Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, urednik pri Založbi GOGA in časopisu Park ter kolumnist pri reviji MAMA.

“Ekstenzivno prikazovanje okrutnosti in mučenja v literaturi seveda še zdaleč ni novo: spomnimo se samo de Sada ali pa pred nedavnim aktualnega B. E. Ellisa, ki se v romanu Ameriški psiho morda giblje že po (domišljijskem) robu tega, kar je začrtal razvpiti marki. Ne da bi se dotikali psiholoških razlag mučenja in ekonomije užitkov, pa se zdi smiselno vzpostaviti ključno razliko med vtisom, ki jih naredijo na nas fikcijske predstavitve okrutnosti ter tiste, za katere vemo ali slutimo, da so okrutnosti v realni zgodovini. Začuda bi lahko rekli, da praksa skorajda tekmuje z domišljijo; toda tudi občutkov ob branju tako skrajnih primerov mučenja, kot jih lahko beremo v Psihu, ne moremo primerjati z branjem zverinskih dejanj v Šehidu – ravno zaradi njihove dejanskosti …”