Maruša Krese

… V enem od intervjujev je na vprašanje: V Božičih vas spoznamo v različnih tipičnih ženskih vlogah: mati, žena, snaha, gospodinja. Kje je ženski presežek ali skupni imenovalec teh vlog? Maruša Krese odgovorila: Temu ne bi rekla vloge. Temu bi rekla ženska. Zato in ker je njena literatura močno usmerjena k ženski, je zanimivo brati Marušin romaneskni prvenec tudi s te perspektive.
Že na začetku slišimo dva glasova, njenega in njegovega. Njuni notranji monologi nam podajajo širšo zgodbo (v drugem delu se jima pridruži tretji glas), obenem pa zgovorno spregovorijo tudi o sebi. Ker se enakomerno izmenjujeta, tako rekoč si podajata žogo, ju še laže primerjamo, toliko bolj, ker se pogosto soočata s podobnimi stvarmi in se znajdeta v podobnih položajih.
Začne se sredi vojne, oba sta v partizanih. Seveda oba v izrazito težkih okoliščinah, da se sčasoma sprašujeta, ali ne postajajo zverine. A razlika med njunimi razmišljanji in dejanji je precejšnja. Njo lahko v grobem predstavimo tako: trudi se, da ne bi pokazala šibkosti, telesne napore premaguje po moško, odreka se lastni ženskosti, ljubezen do moškega prestavi na čas po vojni, padlim zapira oči, tolaži, bodri, si utrga spanec, da lahko Ančka spi dlje; je opora Mariji, ki so ji ubili starše in sestro; tvega življenje, ko iz vode rešuje konja; ko se moški poženejo v beg, juriša; ko so obkoljeni, njeni kolegi otrpnejo, ona v toči strelov zbeži in se celo vrne po kolege; po vojni je mesece pripravljena ležati na golih tleh, imeti eno samo obleko in pol zobne krtačke; v politično občutljivih časih gre v Beograd k prijateljici, ki potrebuje toplino. Vsemu, kar ji v življenju pride naproti, pogleda v oči in se s tem spopade. Raje umrem, kot da bi bežala, pravi. Je mehka, pogosto skrušena navznoter, a trdna, celo ostra in hladna navzven. Po vojni navkljub oviram uresniči svoje velike sanje: končati univerzo in videti, doživeti morje.
On kmalu na začetku izreče: Če bi bil jaz ranjen, bi se pri priči ustrelil. Ta stavek moške like v Marušinem pisanju po moje bistveno okarakterizira. Na prvi pogled je izjava znak plemenitosti, kajti kot ranjenec ne želi biti ostalim v breme, a bolj kot to sporoča, da ko bo hudo, se bo umaknil, bo pobegnil. Seveda so številna njegova dejanja vredna spoštovanja – varuje njenega brata, od tovarišev kdaj prevzame kakšno nalogo, poskrbi, da njene starše spravijo na varno, skrivaj prebira klasike, rešuje knjige pred ognjem, je odločen, ko hočejo ostali narodi dvigniti roke od boja za Slovenijo (V Bosni smo rekli ne.); a pokaže tudi drugo plat – krade žganje, namenjeno ranjencem; preda novico o Viktorjevi smrti njegovim staršem, nato pa jo zbriše kot največji usrane; ko se vojaki ponorčujejo iz nje in ji nahrbtnik napolnijo s kamenjem, ne stopi ne njeno stran, ampak se z njimi smeje; v partizanskih časih načrtuje, da ji bo zgradil hišo ob morju, čez leta se tega otepa; leta in leta si obljublja, da bo odšel v Južno Ameriko poiskat očeta, a na to pot nikoli ne gre.
Drugi moški liki so narisani z bolj pastelno kredo. Pojavita se dva vidnejša ekstrema, nekaj junakov, kot sta skrajno grob in nadut komandant Dušan, Lado, ki v učiteljico zaradi slabe ocene nameri pištolo, ter na drugi strani njun zet, ki se načeloma predaja duhu hipijevstva, vendar noče biti bos na poroki in pričakuje, da mu bo tastov šofer na voljo. Še najbolj izrazit je gotovo njegov oče, vendar je izrazit ravno zaradi svoje odsotnosti. V veliko stvareh sta si oče in sin enaka – ko gre na nož, jima je beg bližji od spopada. In v tem celo vidita plemenitost. On, ker tako ne bi bil v breme, njegov oče pač, ker je šel v tujino, da družini omogoči boljše življenje.
Moškemu, ki najraje izbere beg, v delih Maruše Krese stoji nasproti ženska, ki bega ne sprejme za nobeno ceno. Pa vendar avtorica žensk ne poveličuje. Celo prizemlji jih in ni ji težko jih kdaj pa kdaj postaviti v blato. Kako znajo vse podpirati štiri stebre v hiši, potrpežljivo prenašati utrujenost in biti prijateljice v najžlahtnejšem smislu, ni treba poudarjati. So močne, odločne in za izpeljavo cilja (nikdar sebičnega) so pripravljene narediti vse in iti celo prek lastnih meja. Biti ženska je dolžnost. Ob tem pa jim ves čas v življenju, od otroštva, postavlja ovire ravno njihov antipod, moški. Ne ravno moški, temveč patriarhalna miselnost, način gledanja na svet, komoditeta. Zato je dolžnosti biti ženska kot siamska dvojčica pridružena še druga dolžnost – za žensko nekaj narediti. Zavzemajo se za dostojanstvo in enakopravnost. Ti se poleg že prej povedanega močno odražata tudi v pravici do izobrazbe. Njen oče dovoli hoditi v šolo samo sinovom, hčeri ne, ker je doma preveč dela – mama in teta se potegneta zanjo in ji šolanje izborita. Podobno si mora ona sama po koncu vojne izboriti dovoljenje za vpis na fakulteto. V tem, ko sledijo svoji dolžnosti in zavezi, pa gredo, kot rečeno, čez sebe in se čez leta pogosto prelevijo v trde, hladne, včasih celo grobe in krute. Spremljamo lahko njo, ki so jo moški s časom začeli doživljati kot ostro in se je bati, njegovo mamo, ki zavzeto skriva svoje bolečine in pogosto prizadene najbližje (Ko zagleda vnukinjo, komentira: Saj iz tega otroka ne bo nikoli nič.), ne nazadnje celo Marija po mnogih letih, v času vojne v Bosni in Hercegovini, pokliče iz Beograda in se zgraža nad škandaloznim početjem njenih hčera, ki sta kot prostovoljki odšli v Sarajevo. Ko se Marušina ženska bori za pravico do svoje nežne in mile strani, nezavedno žrtvuje tisto svojo nežnost in milino, ki se vidi navzven. Ne izgubi ju, pa vendar pogosto ostaja nerazumljena in osamljena, ostaja večna Antigona. A nikakor s poudarkom na tragičnosti, temveč Antigona v svojem najglobljem bistvu: Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu. Tista, ki bo navkljub državnim zakonom in komentarjem, da so njena dejanja blazna, daleč na prvo mesto postavila imperativ človečnosti. S takimi ženskimi liki nam Maruša Krese skozi svoj celotni literarni opus subtilno izrisuje model človeka, ki ga današnji čas, ko smo drug drugemu volkovi, nujno potrebuje.