Lijana Dejak

Sedem gruzinskih avtorjev, sedem zgodb, sedem različnih poetik. Čeprav so vse izbrane zgodbe nastale v dvajsetem stoletju, pred nami razprostirajo panoramo gruzinske zgodovine in legend. Dvajseto stoletje je v Gruziji zaznamoval boj za neodvisnost, nekatere izmed tukaj predstavljenih avtorjev je preganjala sovjetska oblast. Dobra literatura je med totalitarizmom pač vedno v opoziciji. Tako v Vrhovih levjih barv proti sivini sovjetskih blokov stojijo romantični gruzinski junaki. Kljub dolgi tradiciji pismenosti se je med Kavkazom in Črnim morjem ohranila umetnost pripovedovanja, ki v svoji mešanici realnosti in eksotike z umetniško močjo ohranja tradicijo, posega pa, tudi humorno, v sodobnost.

Kdo bo našel kamen, ki si ga vrgel v morje

Usoda nekaterih dežel, kot je naša ali celo večjih, je, da zaradi različnih razlogov v zavesti bralcev njihove pokrajine ostajajo daljne, njihova zgodovina neznana, kultura pa skoraj povsem tuja. In vendar je Gruzija (gruzinsko, prečrkovano Sakartvelo, na Zahodu imenovana Georgia) dežela, ki jo potovalci opisujejo kot zelo podobno naši in kot tako, kjer živijo zelo prijazni ljudje.
Za zgodbe v tej zbirki sicer ni odločilno, ali poznamo kaj od tega, vendar je duh dežele tisti, ki veje iz njih in brez vsaj kratkega pogleda na staro in živopisno podobo dežele, kjer so nastale in ki jo opisujejo, nekatere pripovedi izgubijo tisti krvni obtok, ki jih dela žive. Zato morda samo kratek opis Gruzije, o kateri razen takrat, ko so na televizijske ekrane prišli posnetki spopadov na južnem Kavkazu, nepoznavalci skoraj nis(m)o slišali. Filmoljubi morda poznajo še opus Tengiza Abuladzeja ali vsaj njegov film Kesanje ali kakšnega drugega filmskega ustvarjalca. Sodobni obiskovalci te dežele so sicer razočarani nad odpadki, uvoženimi z navadami Zahoda, vendar glede ostalega ne premorejo drugega kot hvalo.
Gruzija ima vse, kar ima naša dežela, le da v večjem obsegu: morje (leži ob severovzhodni obali Črnega morja), plodne doline, razvito vinogradništvo in vinarstvo (menda gojijo 400 vrst grozdja), živinorejo, gorovje Južnega Kavkaza. Bogastvo in lepota ter geografski položaj pa kakor je znano tudi iz naše zgodovine vedno povzročajo apetite sosedov. Gruzinska zgodovina je dolga in raznovrstna: južno od Tbilisija so našli ostanke pračloveka, najstarejše izven Afrike (Homo georgius), bili so plen različnih osvojevalcev, od Perzijcev, Otomanov, Tatarov in Rusov. Središče pokrajine je bila Kolhida, v antični geografiji regija ali kraljestvo na območju Kavkaza, ki je pripomogla k oblikovanju gruzinskega naroda. Naselbine izvirajo že iz leta 1600 pr. n. š. Že v 3. stoletju je večinoma sprejela krščanstvo, danes pa so na njenem ozemlju pripadniki različnih veroizpovedi: pravoslavci, ruski in armenski, muslimani in drugi. V Gruziji je tudi svetišče, menda edino na svetu, kjer molijo skupaj šiiti in suniti. V državi pa živijo tudi številne etnične skupine. Blaga in zmerna klima je rodila družabnost in veselje, ki se izraža tudi v strastnih pesmih in posebnem načinu petja (polifonsko petje). Številni nacionalni parki, zdravilni vrelci, vina, jedi (maconi, gosti jogurt, šoti, tradicionalni kruh, klobasice iz suhega grozdja in mesa), 19 samostanov, vklesanih v skale, konjske dirke na konjih brez sedel vse to daje Gruziji hkrati urbano in eksotično podobo, ki je primeren humus tako za turizem kot za literarno umetnost.
Kratek pogled v zgodovino gruzinske književnosti kaže njeno dolgo in nenavadno tradicijo. V začetku so nastajali opisi življenja svetnikov in najbolj znano je Življenje sv. Nina s konca 4. stoletja. Dolgo časa je za prvo knjigo v tem jeziku veljala neka druga nabožna knjiga, pretežno pa so do novega veka nastajale hagiografije in himne. Vsebovale so pogoste opise narave, blizu so bile ljudem in skozi junakovo življenje je bilo opisano zgodovinsko ozadje in tudi nacionalni ideali. Po 11. stoletju se pojavijo posvetna besedila. Rustavelijevo srednjeveško pesnitev o prijateljstvu in ljubezni Vephistqaosani (Vitez v panterjevi koži) pogosto primerjajo z Iliado in Božansko komedijo, v njej pa so tako vzhodni, perzijski, kot zahodni, krščanski motivi. V treh stoletjih mongolske nadvlade je gruzinska literatura zamrla in vzcvetela šele s prozo Sulkana Sabe Oberlianija (zbrika basni, potopis). Njegova O modrosti izmišljije, ki jo prevajajo tudi kot Knjiga modrosti in laži, je ena od predhodnic romana, avtorja pa imajo tudi za začetnika novogruzinskega knjižnega jezika. 19. stoletje je v gruzinsko literaturo prineslo klasicizem, romantiko in realizem, Galaktion Tabize pa je uvedel t. i. novi verz. Proza se je razvijala v smer modernizma z noto nacionalne literarne tradicije.

Tako se zdi, da pričujoči izbor sedmih gruzinskih povesti predstavlja presek in povzetek te dolge in bogate narodove in literarne zgodovine.