Lucija Stupica

Lucija Stupica je pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev. Svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let. Je soustanoviteljica Festivala Pranger – srečanja kritikov, pesnikov in prevajalcev poezije. Prva pesniška zbirka, Čelo na soncu (Beletrina, 2000), je dobila nagrado za najboljši prvenec in nagrado za izjemne umetniške dosežke zlata ptica. Vetrolov (Beletrina, 2004), drugo zbirko, je skupaj s plesalko Malo Kline nadgradila s projektom Anagram, Otok, mesto in drugi (Beletrina, 2008) pa je združil fotografije arhitekta Mateja Mljača in glasbo Bojana Cvetrežnika in Danijela Černeta – Mystico. Zadnja, Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019) je bila nominirana za dve največji slovenski pesniški nagradi, v knjižnih prevodih pa je izšla v švedskem, hrvaškem in španskem jeziku, junija 2024 pa še v angleškem. Stupica je prejemnica dveh mednarodnih nagrad, nemške Hubert Burda nagrade leta 2010 in švedske Klas de Vylder za priseljene avtorje leta 2014. Lucija Stupica danes živi v Stockholmu na Švedskem.