Naslovi
Odzivi
Ravno tisto, kar je potlačeno, je zanj najbolj bistveno, saj z neusmiljeno nujnostjo sproži dvojni niz dogodkov, enega v sedanjosti, drugega, izvornejšega, v potlačeni preteklosti, v “beli lisi” spomina. Tako kot Ojdip nezadržno in zgolj zaradi lastne neustavljive želje po (samo)spoznanju odkriva travmatično resnico lastnega “izvornega” zločina in razcepljenosti, tudi Markovićev junak z vsakim novim dejstvom, ki ga odkrije, odkriva plasti realnosti, za katere bi bilo nemara bolje ne-vedeti. Pa vendar hoče vedeti, tudi za ceno norosti, in vendar hoče spregledati, tudi za ceno oslepitve.
Uroš Lubej