Dijana Matković

V zbirki je torej sedeminštirideset zgodb/fragmentov z osrednjim likom, ki ga spremljamo skozi serijo drobcev, od otroštva, prek bolj ali manj bežnih srečanj z moškimi, do umirjanja in prijateljevanja, pomešanega z osamitvijo, zaradi česar V imenu očeta spomni na poteze razvojnega romana, a se mu s svojo ohlapno formo in odsotnostjo pripovednega loka izogne. Sestavljajo ga namreč ključni (včasih pa se zdi, da tudi naključni) delci, ki ilustrirajo lik ter njegove križe in težave. Protagonistka te delce povezuje v gravitacijsko polje, da ne odbezljajo in postanejo del nekega drugega življenja. Ko si v zgodbi skrivni smerokaz s flomastrom poveže vsa lepotna znamenja na telesu, daje vtis, kot da hoče vse epizode svojega življenja povezati v večjo sliko, kar je tudi občutek celotne zbirke, a fragmenti ostajajo kot lepotne pike na sicer istem telesu, niso pa nujno delci, ki se skupaj povezujejo v eno sliko oz. ki bi se povezali v pripovedno celoto.