Odzivi
Medvedova poezija, tudi zbirka, o kateri je govor, raste iz neznansko zapletenih paradoksov, cepljenih na navidezne nonsense: svet, kakršen je, se v Medvedovih poezijah spreminja v labirint vedno novih in vedno drugačnih ugank. Vprašati se smemo: je tisto, o čemer govori, res »tisto«? So oblikovani simboli, ki rastejo iz paradoksov in nonsensov, res simboli, ki jih še lahko obvladamo, jih še dojemamo kot pesemska sporočila, ali je v njih že neka nova kakovost, prisotnost zarotitvenih obrazcev? Je Medvedova poezija prostor, ki se odpira v absolutno svobodo ali v absolutno poljubnost? Je torej zapisovanje njenih podob resnica ali videz resnice ali resnica videza, ki se nam je skrila prav zato, ker je videz stopil na mesto resničnosti, ker so odsev, sij, lesketanje, žarenje, svetenje, gorenje in pobliskavanje prekrili prave podobe stvari?
Denis Poniž