Mirt Komel

Roman se tako v kontekstu sodobne slovenske produkcije vpisuje v ogroženo vrsto tekstov, katerih avtorji teme svojega dela niso izbrali ob ogledu večernih poročil, načina pripovedi pa niso posnemali pri pomenku pri frizerju.

Zato se roman Detektiv Dante izkaže za boljši primer predzgodbe, ki nevsiljivo zalaga z metasladkorčki, pa tudi za solidno kriminalko, ki se začne proti koncu že prevešati v filozofski roman.

Za slovensko literarno kriminalistično krajino ni pomembno samo to, da je knjig, ki jih damo od sebe avtorji tega žanra, čim več, temveč tudi to, da smo lepo razporejeni. Tudi če bi bralec pri Mirtu spregledal ime policijske postaje, na kateri dela glavni junak, bi po prebrani knjigi vedel, da ne gre za Ljubljano ne za Dravo ali Pohorje, da se je moral zločin zgoditi nekje ob slovensko-italijanski meji. Pa tudi o avtorju bi znal kaj reči – najbrž bi ga dal med filozofe in ne bi se zmotil. Ne samo da smo avtorji kriminalk geografsko razmetani, tudi glede na izobrazbeno lestvico nas je vsakršnih – od faliranih študentov do profesorjev. Vsak s svojim slogom in razumevanjem življenja.

720 let bo tega, kar se je Dante izgubil v temnem gozdu in nenadejano naletel na vrata v podzemlje. Mirt Komel nam pokaže, diskretno sledeč tej sledi, kako se lahko sredi Goriškega v nekih povsem drugih postmodernih časih nenadoma odprejo vrata v svet, kjer na nas prežijo demoni, in kako malo je treba, da se kdo znajde »na napačni strani barikade, ki loči civilizacijo od barbarstva«. In kako majhen korak je od kriminalke do metafizike. Njegova nova knjiga je predzgodba k nadvse uspešnemu Medsočju, a oboje ima nemara svojo predzgodbo pred sedmimi stoletji.