Vinko Möderndorfer

Pisatelj ima moč, da nas iz pasivnih gledalcev in poslušalcev zgodovine spremeni v njene akterje. Ne v smislu revidiranja zgodovine ali subjektivnega oziroma izbirnega pogleda na zgodovino, po katerem se obnašamo kot potrošniki zgodovine, ki iz nje jemljemo, kar nam pride prav in kadar nam pride prav, temveč tako, da se vživimo v ljudi iz preteklosti, v okoliščine in dejanja, ki so jih pripeljala na eno ali na drugo stran.

Kaj se skriva v pozabljenih škatlah s pismi, v zgodovinskih arhivih, v zmedeni zavesti dementnega starčka, ki poimenuje miško z imenom umrle žene? Kako zgodovina, zgodbe prednikov vplivajo na našo prihodnost? Se sploh še zavemo absurdnosti naše sedanjosti, ko gledamo televizijska poročila, solzave filme? Brskanja ne pristanejo na instant rešitve, raje odstrejo paleto najintimnejših, najglobljih človeških čustev. Zbirka kratkih zgodb je tesno povezana celota, mozaik, ki vsebuje najboljše lastnosti pisave Vinka Möderndorferja: bralec bo začutil utrip krvi, ki teče po žilah junakov, toplino, odpuščanje, prefinjeno družbeno kritiko.

Po nekaj dneh, ko sem prebiral pesniško zbirko Vinka Möderndorferja Nimam več sadja zate, sem ponoči sanjal gledališko uprizoritev njegovih pesmi. Oder se je v polmraku zdel prazen, potem pa je usmerjen snop beline – stožčasta svetloba – osvetlil posteljo in nato mizo, okno, preprogo na tleh, scenografski elementi so drug za drugim vstopali v prostor, potem pa spet izginjali v temi, in vedno sta se ob tem pojavila tudi igralca, moški in ženska, v različnih postavitvah, v katerih se je odvijal prizor iz pesmi, ki sem jih bral zvečer. V ustavljenih nočnih reminiscencah obupa, samote, nedoseženosti in vseenosti se je pred menoj razvijala zgodba sodobnega človeka, žrtev in rabelj, lovec in plen hkrati, v zamenjanih vlogah, v izmikanjih, napadanju, ljubečem približevanju in spet v neznosnih padcih zgrešenih dotikov, vse se je odvijalo v trdem, neprizanesljivem ritmu. V ozadju je bila postavljena okrogla mizica s sadjem, ki je bilo videti sočno in sveže, in čeprav so roke kar naprej segale po sadežih, se ni nikoli izpraznila. Snop prebadajoče svetlobe je nekje drugje, z drugega zornega kota obsvetil moškega in žensko.

V tokratni zbirki Möderndorfer preprosto in čisto sledi misli o dotiku, po tirih, po katerih bi po logiki misel tudi šla: dotik najprej mislimo kot telesno, kot nekaj, kar občutimo s kožo, kmalu pa ozavestimo, da se nas dotikajo stvari, ki jih ne čutimo na koži in niti ne zgolj s telesom, njihova intenzivnost pa je nemara še večja.

Ob vseh drugih linijah svoje literarne ustvarjalnosti je Möderndorfer ves čas pisal tudi ljubezensko liriko. Pomembna je v tem smislu predvsem zbirka Male nočne ljubávne pesmi (založba Mihelač, 1993). Knjiga Temno modro kot september in različni ljubezenski e-maili se nanjo v določenih segmentih navezuje, vendar obenem predstavlja novo fazo v razvoju njegove poetike.
Zbirka je razdeljena na tri razdelke, naslovljene Indijansko poletje, Vzkliki in Temno modro kot september, po katerem je naslovljena tudi celotna knjiga.
Kot sugerira že naslov, je časovni okvir prvega cikla pozno poletje oziroma zgodnja jesen, tisti prekrasni, a nedefinirani čas, ki ga Američani imenujejo indijansko poletje, v nekaterih evropskih jezikih pa je znan tudi kot peti letni čas. Že ta časovni okvir izžareva sporočilo, saj temelji na obupani želji ustaviti čas, obdržati lepoto trenutka na dlani, preprečiti, da bi žarenje erotične bližine omahnilo v jesenski mraz, slovo, daljavo, odsotnost … Ta osnovni impulz je upesnjen skozi vrsto čutno nazornih podob in situacij, ki jih vsi poznamo iz vsakdanjega življenja, ki jim pa pesnik vdahne decentno, poetično in nostalgično noto.