Peter Rezman

Ljubiteljskega, ležernega bralca bo v romanu Barbara in Krištof od stavka do stavka vodilo veselje do branja Rezmanovega bogatega, mestoma nalašč in prav prijetno narečno obarvanega besedišča, pa tudi radovednost, kako se bo vse skupaj zaključilo. Vzdušje jenjajoče veselice, vzkipevajočega alkoholnega opoja in porajajoče se pohote je popisano z mojstrskim, izbrušenim pisateljskim peresom.

Ostareli rudar Ivan bi marsikaj od svojega življenja pod zemljo najraje pozabil, še najraje pa rudniško nesrečo, v kateri je umrl njegov najboljši prijatelj Lojze. Ko ga obišče Lojzetov sin Denis, ki očeta ni poznal, saj je umrl pred njegovim rojstvom, se začne preteklost vračati. Izkaže se, da na preprosto Denisovo vprašanje, kako je umrl njegov oče, ni enoznačnega odgovora. Da bi Denis razumel očetovo smrt, mora razumeti tudi jamo, njeno temo, požrešnost, pa tudi tovariško toplino in domačnost, vedno sodobnejšo tehniko, nenehno vrtenje trakov, razumeti mora očeta v različnih obdobjih in vlogah … Ivanova pripoved niha med podzemljem in površjem, temo in svetlobo, ljubeznijo in smrtjo.

Zahod jame že z naslovom razkrije vsebino. Večji del romana se odvije v zahodnem delu rudnika, vendar lahko naslov razumemo predvsem simbolično: rudarstvo je v zatonu, rudarji pa eden izmed zadnjih ostankov proletariata, ki ga vedno bolj spodriva sodobna tehnologija, knapovsko tovarištvo postaja nostalgičen spomin.
Peter Rezman je postal znan širšemu bralskemu občinstvu leta 2009, ko je za zbirko kratke proze Skok iz kože dobil nagrado Dnevnikova fabula. Vendar je njegova ustvarjalna pot precej daljša. Začela se je s pesniško zbirko Pesmi iz premoga in zbirko kratke proze Kiril Lajš ni lastnik krčme (obe 1985), sledile so Delavske pesmi (1987) in pesniška zbirka Družmirje (1998). Zgodba Osemsto šestnajst (2005) je najavila zbirko kratke proze Skok iz kože (2009). Sledil je roman Pristanek na kukavičje jajce (2010) in še ena zbirka kratke proze Nujni deleži ozimnice (2011), s katero je bil uvrščen med finaliste za nagrado fabula. Medtem je bil Rezman dejaven tudi kot kolumnist, ukvarja se tudi z dramatiko. Več njegovih dram je uprizorjenih, leta 2009 pa je založba Litera izdala nekatera njegova dramska besedila v knjigi Beseda te gleda. Navedli smo le njegova glavna dela, veliko tekstov se pojavlja še v zbornikih, revijah in antologijah. Opus je torej zelo zajeten, obsega pa vse literarne zvrsti, različne slogovne prijeme in tematike.
Motiv, ki se vedno znova ponavlja v Rezmanovih delih, je Rudnik lignita Velenje, v katerem je delal tudi sam. Ob motivu rudnika verjetno marsikdo pomisli na Zolajev Germinal. Ne, Rezmanovi junaki niso uporniki, niso borci proti oblasti, lastnikom. Zakaj naj bi bili, saj rudnik poskrbi zanje, daje jim stanovanje, plačuje šole, v pokoju so prej kot drugi delavci. Pomembnejša od delavske teme je metafizična podoba, ki jo srečamo že v pesmih in kratkih zgodbah. To je črta med podzemljem in trdno zemljo, med svetlim in temnim, med nebom in zemeljskimi globinami. Črta je premična, nikoli horizontala, ki jo mirno riše obzorje morja. To je črta mešanja dveh svetov, ki nujno vodi v kolizije. Središčni simbol tega nevarnega nihanja je vas Družmirje, ki se zaradi posedanja plasti, ki ga je povzročilo kopanje rudniških rovov, počasi pogrezne v prepad. »Same ugreznine in voda. /…/ Še šahtnski turn je zlezu v drek. Mal še gleda ven, dolgo ne bo več.« V zemljo se pogrezajo tudi trupla ponesrečenih rudarjev, njihov dom je v zemeljskih globinah, ne na lično urejenih pokopališčih.
Zahod jame pomeni zahod ali zaton rudnika, morda pa je mišljen tudi zahod nekega življenja. Je roman o odraščanju mladega fanta Ivana, ki pa je mlad samo v pogledu nazaj. Pripovedovalec romana je namreč, ob pomoči vsevednega pripovedovalca, ki izraža njegove misli, zdaj že upokojeni velenjski rudar Ivan. Ob njem je poslušalec, mladenič Denis, njegovo poslušanje se poredko razvije v dialog, svoje mnenje o Velenju in Ivanu pa deli z abstraktnim krogom prijateljev na Facebooku. Denis pride v Velenje z željo, da bi izvedel kaj več o svojem očetu Lojzu, ki je umrl še pred njegovim rojstvom v rudniški nesreči. Ker je Ivan Lojzov najbližji prijatelj, s katerim sta si najbolj zaupala, ga mati pošlje k njemu. Tukaj se vključi še lik Denisove matere Mete, ki je očitno do odraslega sina precej posesivna, med njo in Ivanom pa se razvije ljubeznivo, nato pa vse bolj ljubezensko dopisovanje po elektronski pošti…

Znano je, da proza ne prenese pesniškega jezika niti hlastanja. Vsega tega v Rezmanovih Nujnih deležih ozimnice ni niti za na lekarniško tehtnico: dolgi opisi gibov, četudi le verige vozičkov v veletrgovini, so daleč od hlastnosti, pogovori so vzeti iz prozaičnega vsakdanjega življenja, pogosto v narečju ali slengu in taki kilometre daleč od poezije, podobe so racionalno tukajšnje in zdajšnje, samo tu in tam se skoznje zasveti kakšna simbolna jablana kot je v noveli Vezana vloga stara vinsca. Glede na dolžino, slikovitost opisov in podrobnosti bi zgodbe lahko opredelili kot novele, prozno zvrst, ki je izginila iz literarnoteoretskih označb in zapisov, kjer jo je po anglosaškem vzgledu izpodrinila kratka zgodba (short story).