Damijan Šinigoj

Predstavljajte si majhen ali večji vhod v podzemno jamo. To je vhod v drug svet. V njem si prepuščen samemu sebi in zanesljivim soplezalcem, osvobojen vseh pozemeljskih težav. Tam je tema, je blato, odvisen pa si zgolj od svojih telesnih in duševnih sposobnosti. Bom zlezel skozi ožino? Bom odkril novo dvorano, bom razširil ožino toliko, da bom zmogel skoznjo, se mi bo uspelo spustiti na dno? Če tega ni, ni, da bi se jezil, če pa je, klobasa ob zaključku jamarjenja še bolj tekne. Izzivi, kot so 1502 m globoka jama Čehi 2, pa še zmeraj kličejo. Morda je kje še neodkrita globina, kjer bi lahko preskusili sebe in svoje tovariše. Pod zemljo namreč ni ne zavisti ne nasprotovanj. Ves ta svet vam skozi dnevniške zapise v Kratkem dnevniku jamarskega zasvojenca na humoren način riše pisatelj in jamar Damijan Šinigoj. Da o medvedih sploh ne govorimo. In Čaganka, najzahtevnejša dolenjska jama, še vedno kliče.

Damijan Šinigoj

Ko beremo knjigo Dekle na cesti, se zdi, kot bi dogodivščine iz svojega življenja pripovedoval iskren in dobrodušen prijatelj, ki pozorno opazuje svet in sebe v njem iz vseh lepih in manj lepih perspektiv in včasih se zdi, kot bi ugriznili v sladko-trpek sadež, iz katerega se sočno pocedi po bradi. Morda o vsebini Dekleta na cesti in avtorju tega izbora kratkih zgodb največ pove misel: Z dobrim človekom je čarobno sedeti in počasi piti; se učiti uživanja. Slaviti obstajanje brez določenega razloga /…/

Matej Pejanovič, Mihael Rukše, Srečko Vidic, Robert Kruh, Damijan Šinigoj

Do vojne v Bosni si je proza tako po tematiki kot vsebinsko pridobila določen prostor svobode. Paradoksalno je, da se je to območje svobode med vojno še povečalo. Med vojno in po njej je bilo napisanih več dobrih knjig vseh literarnih zvrsti, kot nekaj desetletij pred tem. Razlogov za to bosanska kritiška misel še ni odkrila. Eden gotovo tiči v izkušnji socrealizma po drugi svetovni vojni. Po njej je namreč v bosanski literaturi kar nekaj desetletij prevladovala tako imenovana teorija odseva, literarna glorifikacija zmagovalcev, ki je bosanski književnosti prinesla ogromno škode. O bosanski vojni pisatelji niso pisali panegrikov, literatura pa tudi ni služila nobeni obliki propagande. Pisali so literarna dela. Ta seveda lahko vsebujejo patriotsko razsežnost ali pa tragiko, vendar se v bistvu ukvarjajo s človečnostjo, s tistim, kar preostane po vseh nesrečah.

Gledano z vesolja se ne zgodi nič posebnega: sobotno jutro, mlada ženska v ogledalu prešteje gubice, gre v trgovino, na kratko poklepeta s sosedovo pobalinko, vmes doma nekajkrat govori po telefonu, sprejme cvetje, ki so ji ga dostavili, pripravi kosilo, se obleče in skrbno naliči, nato se ji pridruži mlad moški. Natančnejši teleskop in pozornejši opazovalec bi opazil še njeno navdušenje nad dejstvom, da če položi svinčnik pod dojko, ta pade na tla, telo torej še ni staro, cvetje so vrtnice, trideset jih je v košari, trideset človeških let v nekem počasnem sobotnem dopoldnevu. In nosečniški test. Pozitiven.

Ratko Cvetnić je bil udeleženec hrvaške osvobodilne vojne. V kratkem izletu na dubrovniško fronto temo vojne izkušnje nadgrajuje še z drugimi temami, zaradi česar postanejo njegovi zapisi univerzalni, aktualni in berljivi tudi za generacije brez lastne izkušnje in pomnjenja vojne resničnosti, iz nevarnosti, da bi se v nizanjih dogodkov izgubil in da bi njegova pripovedna moč zvodenela, pa se reši z distanco, esejističnim diskurzom in humorjem. Na pogostokrat izrečeno vprašanje literarne kritike na temo literariziranja vojne resničnosti – kdo ima pravico do osebne zgodbe, do izpovedi – je Cvetnić odgovoril po svoje: pravico do osebne zgodbe ima tisti, ki jo zna povedati, pravico do izpovedi ima tisti, ki ima kaj izpovedati. Roman Kratek izlet zaznamujeta literarni hedonizem in humor, ki je v literarnem besedilu na temo vojne lahko le črni ali na meji ironije in sarkazma Kratek izlet vsekakor ni memoarska literatura, ki se jo pozabi v nekaj letih, temveč gre za visoko literaren tekst, ki bo ostal še dolgo po tem, ko bodo v njem kritizirani ali opevani junaki že dolgo pod rušo. Gre za roman, ki vojno na hrvaškem pokaže takšno, kot je bila.

Ravno tisto, kar je potlačeno, je zanj najbolj bistveno, saj z neusmiljeno nujnostjo sproži dvojni niz dogodkov, enega v sedanjosti, drugega, izvornejšega, v potlačeni preteklosti, v “beli lisi” spomina. Tako kot Ojdip nezadržno in zgolj zaradi lastne neustavljive želje po (samo)spoznanju odkriva travmatično resnico lastnega “izvornega” zločina in razcepljenosti, tudi Markovićev junak z vsakim novim dejstvom, ki ga odkrije, odkriva plasti realnosti, za katere bi bilo nemara bolje ne-vedeti. Pa vendar hoče vedeti, tudi za ceno norosti, in vendar hoče spregledati, tudi za ceno oslepitve.

Šinigoj svoje naivno očetovsko čudenje bolj ali manj spretno zakrije s humorjem in karikiranjem, po eni strani zato, da kot avtor relativizira vsevedno pripovedovalsko pozicijo, po drugi strani pa na ta način kot človek prizna svojo lastno majhnost, domala izgubljenost, sredi neznane galaksije, imenovane, recimo, Nadaljevanje vrste. Klišejski prijemi v zvezi z vzgojo, ki se jih v sili razmer največkrat oprijemlje, se namreč vedno znova izkažejo za nezadostne in ta neuspeh ga nemalokrat vodi v zaskrbljenost, resignacijo ali samopomilovanje. Pa ne zares in predvsem ne za dolgo, kajti ob brezmejni otroški živahnosti in energiji tudi njegova domišljija ne more oziroma ne sme mirovati. Kaotične sile neukročene narave, ki vrejo v malih človeških bitjih, je treba spraviti v red in jim dati obliko. Da bodo varne in sposobne preživetja v neznansko kompleksnem svetu kulture in tehnike.

Damijan Šinigoj (1964), pisatelj, prevajalec, urednik, publicist in scenarist. Član Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, urednik pri Založbi GOGA in časopisu Park ter kolumnist pri reviji MAMA.

“Ekstenzivno prikazovanje okrutnosti in mučenja v literaturi seveda še zdaleč ni novo: spomnimo se samo de Sada ali pa pred nedavnim aktualnega B. E. Ellisa, ki se v romanu Ameriški psiho morda giblje že po (domišljijskem) robu tega, kar je začrtal razvpiti marki. Ne da bi se dotikali psiholoških razlag mučenja in ekonomije užitkov, pa se zdi smiselno vzpostaviti ključno razliko med vtisom, ki jih naredijo na nas fikcijske predstavitve okrutnosti ter tiste, za katere vemo ali slutimo, da so okrutnosti v realni zgodovini. Začuda bi lahko rekli, da praksa skorajda tekmuje z domišljijo; toda tudi občutkov ob branju tako skrajnih primerov mučenja, kot jih lahko beremo v Psihu, ne moremo primerjati z branjem zverinskih dejanj v Šehidu – ravno zaradi njihove dejanskosti …”