Barica Smole

Vdova Zevedejev je delo Brankice Bogdanović Ćašina, o kateri ne vemo nič drugega kot to, kar piše v nekaj vrsticah na zadnji strani romana: da je rojena leta 1970 v Smederevski Palanki, da je končala Biotehnično fakulteto v Zemunu, da z družino živi na enem od grških otokov ter da je to njen knjižni prvenec. Tudi spletni iskalniki nam ne povedo dosti več, razen tega, da je knjiga nastajala mnogo let in da je bila morda lahko napisana zato, ker je avtorica daleč stran od kraja dogajanja v romanu. Pri guglanju pa lahko naletimo na tole časopisno vest: Branka Bogdanović, rojena leta 1956, je bila danes zjutraj okoli 1:25 umorjena. V svojem stanovanju v ulici Vojvodića jo je z nožem usmrtil znanec … Dve različni ženski z enakim imenom, ena mlajša, druga starejša, ena razmesarjena z nožem, druga avtorica knjige o mučenju, pravega parapsihopatološkega priročnika, čeravno je podnaslov dela Roman o ljubezni in strasti, ki uhaja izpod nadzora in postaja nasilje.
Naključje? Ne, samo dokaz, da nasilje in zlo obstajata, da sta povsod okrog nas, pogosto za zidovi domov, skrita do bridkega konca.

Kaj pa ljubezen? Kaj je bilo med zmasakrirano žensko iz ulice Vojvodića in znancem? Kakšna ljubezen je v romanu Vdova Zevedejev? Razen romantične zaljubljenosti pubertetnice Ljiljane Dakić na začetku, preden so jo prodali v zakon z velikim skladateljem Ilijo Zavedejevom, in drobnih sledi ljubosumja (če je to res morda ena od manifestacij ljubezni), ki jo je Ljiljana čutila do perzijske mačke Grejs ter ljubezni do namišljenega ljubimca Mitra, ljubezni v romanu ni. Oče Ljiljane nima rad, drugače ne bi izginil; mati tudi ne, saj jo zapusti; babica tudi ne, saj jo tako rekoč proda, Darinka, bodoča svakinja, jo še kot otroka zlorablja, nato pa ponudi svojemu bratu kot nedolžno, ubogljivo in lepo igračko, ki jo Ilija potrebuje za izživljanje svojih bolnih strasti, za dvigovanje ali ohranjanje ega.

Ozrimo se zato na pripoved romana. Nezakonsko deklico Ljiljano, katere oče je verjetno Rom, mati zapusti. Živi pri babici, ki čisti in pere za skorjo kruha in nekaj masti. Ko babico sreča njena nekdanja sošolka Darinka, sestra velikega skladatelja Ilije Zevedejeva, ji deklico proda v zakon z mnogo starejšim, a bogatim in slavnim maestrom. Ljiljano že prej pripravljajo na to, kako bo oboževala Ilijo. Vendar na poročno noč doživi veliko razočaranje, ki mu sledijo dolga leta mučenja, sadizma in trpljenja … Ilija in njegova sestra ter še nekaj stranskih oseb so utelešenje zla. Od tu je glavna junakinja igračka in scenografija velikemu maestru, ki na njej preizkuša vse metode mučenja in sadističnih iger, ki služijo podrejanju in izživljanju najnizkotnejših nagonov. Vendar je na zunaj vse v najlepšem redu: lepa Ljiljana pozimi, ko se nosijo dolgi rokavi, ki prekrivajo njene ranjene roke, celo stopi na oder s svojim možem, ki zato dobi še en aplavz: za lepo kuliso.

Zlo je bila tema številnih filozofov vse od antike. Do danes pa se je ohranila osnovna definicija zla kot pojma, ki označuje vse, kar morala zavrača kot nesprejemljivo. Dobršen del svojih misli zlu posveča tudi Kant. Teme zla kot enega glavnih vzrokov za vpeljavo maksim v svet morale, ki je sestavljeno pravzaprav iz diference dobrega in zla, se je lotil že v Kritiki praktičnega uma, torej v knjigi, v kateri je položil temelje vsakemu etičnemu premišljanju v prihodnosti: vse je v resnici odvisno od svobodne volje oziroma od tega, kako hoče ta delovati. S tem je Kant že vzpostavil princip svobodne volje, ki je predpogoj oziroma izvor pozneje izpeljane ideje radikalnega zla. Radikalnega zla se je Kant lotil tudi v delu z naslovom Religija v mejah čistega uma (Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft). Med drugim govori o zlu tudi kot o skrajno diabolično metafizični motnji v svetu, ki deluje nekako na principu obsedenosti. Dlje ko traja človekova obsedenost z zlom, bolj je ta diabolična, misteriozna in vedno manj doumljiva. Po stoletjih zmotnih predstav o zlu nismo razrešitvi tega vprašanja nič kaj bliže, kot mu je s svojo skrajno filozofijo bil že de Sade.

Tudi Lars Fr. H. Svendsen v knjigi Filozofija zla piše, da je zlo v prvi vrsti moralna kategorija in se tiče človeškega delovanja. Pomembno je razumeti, zakaj povzročamo zlo, in razjasniti, kako se vedemo v odnosu do njega. V drugem poglavju te knjige, naslovljenem Antropologija zla, razpravlja o tem, »ali je človek dober ali zel«, in na tem gradi tipologijo različnih oblik zla (demonskega, instrumentalnega, idealističnega in neumnega zla) ter s tem postavlja temelj za odgovor na pravi problem: kaj lahko kot svobodna, misleča in dejavna bitja storimo v odnosu do zla. Ljiljana Zevedejev se v nekem trenutku zave tega: lahko pobegne, a je preslabotna, preveč se boji revščine, njena volja je prešibka, zato ostane v zlati kletki.
Zlo je v osnovi soočeno z diferenco na relaciji z dobrim, za človeka je zlo vse tisto, kar mu povzroča nesrečo, trpljenje ali bolečino. Zlo se v našem življenju pojavlja kot nekaj, kar obremenjuje. Sistem, v katerem človek živi, je zgrajen na principu zanikanja zla in prevlade dobrega, zlu simetralno nasprotnega pojma.
Kaj povzroča zlo Ilije Zevedejeva? Nesrečno otroštvo? Materin samomor? Incest s sestro? Prikrita homoseksualnost, ki se kaže v odnosih z lastnimi učenci?
Kje je svobodna volja Ljiljane Đakić, poročene Zevedejev? Je ni. Vpraša se, kdo je. Odgovor je: nevretenčar sem, ameba v primerjavi z njim. Me ni. Najprej je premlada in prerevna, potem preveč vpeta v igro zla, preveč pokorna in nebogljena. Beži v fantazijo in si izmisli ljubimca Mitra, da lažje preživi. Tudi njega zavrže, kajti v svojem neobstoju je moral biti popoln. Ko je Ilija mrtev, ne potrebuje več njegovega nasprotja, ki ga uteleša izmišljeni ljubimec, ne nežnosti ne vdanosti ne objemov. Popolnost torej razume kot nasprotje surovosti in v mislih po moževi smrti naredi tudi ljubimca polnega pomanjkljivosti. Kajti navada je čudna reč: četudi boli, se človek navadi. Obstaja torej zlo v najbolj čisti obliki, ki Ljiljano razčloveči, ji za hipec da moč (ko v ječi napade sojetnico in začuti, kako lep je občutek premoči), pa jo spet vzame, vse dokler ne nastopi zadnje dejanje: samomor kot osvoboditev izpod zla, ki je skoraj edino dejanje svobodne volje junakinje.

Ena od osnovnih Svensenovih tez je, da je o zlu skoraj nemogoče govoriti, ker smo izgubili besedišče, s katerim bi ga opisali. Brankica Bogdanović Ćašina pa ga je našla: naravnost opisuje strašne metode mučenja in to, kar povzročijo. Spretno podvaja ljudi iz restavracije, ljudi brez oči, ljudi vsakdanjosti. Prižene jih v umobolnico, kjer se spremenijo v mučitelje. Vmes so sence, gibi, zvoki, tiktakanje ure, dihanje, hropenje, sikanje, šumi, barve, črno-bel svet, črno perje izpod neba, v katerem je rdeča le kri, nasprotja svetlobe in teme, ogenj, zvon, ki se povezne nanjo … Avtorica je ustvarila slog, ki je mešanica paradoksa in fantazije, absurda in čustvenosti, slog, ki ga je do popolnosti obvladal že Boris Vian, ki meša pogovorne in knjižne elemente, ekscesnost ter poetiziranje homoerotike in zla.
Zlo je nasploh pogosta tema literarnih del, kar ubeseduje misel Jeana Baudrillarda, ki na vprašanje, kam je danes zlo poniknilo, kam je izginilo, odgovarja, da je povsod. O zlu piše Jean Genet v Naši gospe Cveti, na naših odrih pa je pogosto uprizorjena drama Kvartet E. Müllerja (parafraza Nevarnih razmerij), v kateri so markizo de Merteuil odigrale Iva Zupančič, Nataša Matjašec in Ana Karić, pa tudi nekaj slovenskih literarnih del bi se našlo na to temo.

Vsako premišljanje o zlu je v osnovi soočeno z naporom in odporom, ki ga moramo najprej premagati ali vsaj spoznati. Kajti gledamo zlo, delamo zlo in doživljamo zlo (Jean Baudrillard). V Vdovi Zevedejev se demonizem pokaže v vsej svoji moči. Celo Ljiljana se v nekem trenutku spremeni v Lilith, žensko demona. Zlo je torej povsod in v vsakem. To, da se nad njim zgražamo, ne verjamemo vanj ali da o njem nočemo brati ali slišati, ga ne prežene. Potlačeno je ali na površini, skrito ali najbolj eksplicitno prikazano kot nasilje, mučenje in trpljenje. Kot vojna med dvema, ki je prav tako grozljiva kot vojna med narodi, različnimi verstvi … Je rušenje norm in za nekatere absolutna svoboda. Ni ostanek predmodernega časa, zdaj je in tu. Kot v življenju Ljiljane – Lilith, vdove Zevedejev.

Roman pripoveduje o Ljiljani Dakić, poročeni Zevedejev. Očeta ni poznala, mati pa jo je zapustila v zgodnjem otroštvu. Zanjo je skrbela babica, ki jo je v najstništvu prodala v zakon s slavnim, premožnim in veliko starejšim skladateljem Ilijo Zevedejevom. Ljiljanine sanje o lepšem življenju se razblinijo že na poročno noč, ki je le uvertura v dvajsetletno zlorabljanje. Ilija Ljiljano brutalno muči na načine, ki si jih komajda lahko zamislimo. Nekega dne Ilije ni več, vendar zlo, ki ga je prizadejal Ljiljani, ne izgine. Vdova Zevedejev je roman o nasilju in zlu, ki lahko človeka tako popačita, da se brez njiju žrtev v vsakdanjem življenju težko znajde, in je pot iz trpljenja pogosto tragična.

Zgodbe tečejo kot pripovedi v nanizanki, v sestavljanki. Vsaka sicer deluje sama zase kot zaključena celota, a se skoraj nevidno preliva v drugo, in ko jih z branjem sestavimo skupaj v mozaik, se prikaže še veliko večja, kompleksnejša slika. Karakterji iz posameznih zgodb se zaokrožijo v osebnosti. Dogajanje je vseskozi zaznamovano in prežeto z obilico smrtno resnega humorja. Odraščanje, kot ga razume in popiše pisateljica v svojem razvojnem romanu, ni izgon iz raja otroške nedolžnosti; največkrat se izkaže za boleč in krut proces. Na številnih mestih je neizprosno trda, kot zna biti trda in trdna, neposredna in direktna otroška poštenost. Ostrino deskriptivnosti pa ublaži in nadgradi s poetično refleksijo. In seveda z izredno simpatijo in ljubeznijo do svojih protagonistov. Notranja pripovedna napetost in nevidna vzmet tenzije se v romanu iz zgodbe v zgodbo postopno stopnjujejo, da nas dogajanje na koncu še bolj pretrese.

Ko je izbor kolumen, ki jih je Vedrana Rudan pisala za hrvaški tednik Nacional. Objavljati jih je prenehala le malo preden je bil ubit njegov lastnik Ivo Pukanić, ki je s svojim pisanjem in z urednikovanjem odkrival zveze med politiko, kapitalom in mafijo tako v svoji državi kot tudi v soseščini. V takšen tednik je sodilo tudi pisanje Vedrane Rudan, ki je artikulirala socialno-politično problematiko. Zaradi svojega pisanja pa tudi izjav na televiziji je morala kar nekajkrat pred sodnika, saj so jo tožili ugledni hrvaški generali in politiki. Da so bolj moteče njene družbenokritične izjave kot jezik, se je izkazalo, ko je v eni od hrvaških televizijskih oddaj v kolumni kritično govorila o zadnjih izraelsko palestinskih spopadih, zaradi česar je bila odpuščena.

Do vojne v Bosni si je proza tako po tematiki kot vsebinsko pridobila določen prostor svobode. Paradoksalno je, da se je to območje svobode med vojno še povečalo. Med vojno in po njej je bilo napisanih več dobrih knjig vseh literarnih zvrsti, kot nekaj desetletij pred tem. Razlogov za to bosanska kritiška misel še ni odkrila. Eden gotovo tiči v izkušnji socrealizma po drugi svetovni vojni. Po njej je namreč v bosanski literaturi kar nekaj desetletij prevladovala tako imenovana teorija odseva, literarna glorifikacija zmagovalcev, ki je bosanski književnosti prinesla ogromno škode. O bosanski vojni pisatelji niso pisali panegrikov, literatura pa tudi ni služila nobeni obliki propagande. Pisali so literarna dela. Ta seveda lahko vsebujejo patriotsko razsežnost ali pa tragiko, vendar se v bistvu ukvarjajo s človečnostjo, s tistim, kar preostane po vseh nesrečah.

Ključanin je prizanesljiv do bralca. Zamolk je v besedilu pogosta figura. Streli ostrostrelcev, trpljenje v taboriščih in četniško klanje so prepoznavni dogodki, vendar ni cilj predstaviti njihovo grozovitost, temveč posledice porušeni red sveta in človekovo izgubljenost ter iznakaženost. Morda tudi zmožnost pozabljanja in s tem življenja. Zorni kot pripovedovalca se nagiba k muslimanom, ki umirajo v taboriščih in pod četniškimi noži. Vsekakor je to bolj moški kot ženski svet. Ženskih likov je manj, tisti maloštevilni pa imajo pomembno vlogo.

Ne glede ne to, da pisateljica neusmiljeno razkriva družbeno stvarnost sedanje Hrvaške, bodo ob tej eni najbolj prevajanih hrvaških avtoric našli znane podobe bralci po vsem svetu, tudi pri nas. Opis “služenja” v sodobnih firmah na primer močno spominja tudi na kakšno situacijo iz naših logov. Pisateljica se ne boji tistega, kar kakšen teoretik pisanja prepoveduje, to je vrednotenja in tudi razsojanja; pa vendar je to organsko vpeto v prepleteno kito pripovedi in ima svojo funkcijo. Brezkompromisno izreka izzivalna mnenja in trditve. Vendar to njeno ostro stališče raste iz tega, ker je odprta za vse, kar je človeškega, zato tudi skozi vse svoje romane pripoveduje usode človeških življenj. Imitira resničnost, da bi na njeni nelakirani površini odsevalo tisto, kar je pogosto prikrito; da bi uzrla nepolepšano podobo, da bi jo izzvala, kajti to je mogoče način, da bi se spremenila.

Ali ste kdaj videli reko slezenaste barve? Ali pa se vsaj spominjate kakšne reke iz svojega otroštva – z zelenilom vseh dreves, ki so se ogledovala v njej? Morda si jo predstavljate zeleno, tako zeleno, kot je pomladni obstret vrbe žalujke, ki se sklanja k vodi in posluša njeno šepetanje …
Ne, niste je mogli srečati. Take reke tečejo samo v besedilnih svetovih.
Besedo slezenast najdemo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju. V drugih zakladnikih slovenskih besed jo iščemo zaman. Slovarji navajajo imena rastlin slez (Althaea) in slezenovec (Malva). V opisih rastline so omenjene barve cvetov, ničesar pa ni o zelenilu. Med pridevniki, izpeljanimi iz obeh besed, ne najdemo gesla slezenast. Izčrpnejši je v tem pogledu samo Pleteršnik, ki navaja sopomenki slezenast in slezeničen v pomenu milzsüchtig. Slovenski etimološki slovar Marka Snoja iz cele besedne družine obravnava samo geslo slez, vendar je pri navajanju izvora te besede izčrpen: »sluz starovisokonemško// drseti, polzeti, lesti, laziti, plaziti« v različnih slovanskih jezikih. »Slez je tako poimenovan zaradi sluzi, ki se izloča predvsem pri pripravi napitka iz njegovih korenin.« Besede sluz, solza in slez imajo isti koren. V sodobni jezikovni rabi se je ohranila beseda slezeti. Navaja jo Slovar slovenskega knjižnega jezika; pri Pleteršniku sta gesli slizeti, sluzeti ter primer med slezi, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa primer čutil je kri, ki mu je slezela iz ran.
V večstoletnem življenju besed od Severne do Južne Evrope, med slovanskimi in germanskimi jeziki je ta besedna družina povezana s predstavo počasnega gibanja gostejše tekočine. Slezeči med in zdravilna sluz slezenovca ji dodajata pomen sladkosti in zdravja, slezeča kri pa bolečino.
Reka slezenaste barve v besedilu Barice Smole je spremenljivo in neulovljivo lepa. Njeno počasno gibanje se sinestetično obarva zeleno, potem zadiši … Teče težko in počasi, ujeta se zaganja v jez in poganja žago. Včasih podivja in poplavlja, drugič se izsuši in pokaže blatno strugo s svojimi do takrat skritimi bitji. Nato ponikne. Prej pa je doma v prostoru pripovedovalke, pravzaprav daje zvočnost in barvo celotnemu besedilu. Ob njej zraste bogat besedilni svet – otroštvo doraščajoče deklice, prvoosebne pripovedovalke, tik preden stopi čez oslovski most, kot menda pravijo času med otroštvom in mladostništvom. V besedilu ni samo ene reke. Ob njej so omenjene tudi Sava, Drava in Ljubljanica, reka slezenaste barve pa nima imena. S katero besedo bi lahko poimenovali vir življenja ali kar življenje samo?

PRVOTNO BESEDILO ŽIVLJENJA

Pisanje je posebno dejanje. Deklica-pripovedovalka v Reki slezenaste barve prebija steno pozabe, osvobaja spomin in v njem oživlja prvotni zapis. Spomin je obarvan s kasnejšimi doživetji in z izkušnjami. V ospredju pripovedi so otroški liki, ki jih pri spoznavanju ljudi in stvari vodijo občutki in čustva, ne želje in cilji odraslih. Vraščen v maternico sveta se znova najdeni otrok v besedilu Barice Smole igra, opazuje, živi.
Ko bo šel čez oslovski most v odčarani svet, bo vedel.
Kakšen je svet, ki nastaja iz besed na zaslonu (ali na papirju, če vam je tako ljubše)? Tok pripovedi ni enakomeren, zaustavlja se ob posameznih naslovih, se zaganja in spet izzveneva. V besedilu je 29 krajših pripovedi. Vsaka ima svoj naslov, začetek in konec, svoj smisel, vendar se vsaka mehko izlije v naslednjo.
V besedilnem svetu se vse znova rodi in zaživi – večna reka, trdni stebri varnega doma z očetom in mamo ter mlajšim bratom Vladimirjem. Z vsemi ljudmi, ki prihajajo in odhajajo. In srnjačkom, ki ga je deklica-pripovedovalka nekega pomladnega dne našla pod jezom – zapuščenega in otrplega od strahu. Izginil bo, še preden se bo poslovila od otroštva.
Bralec bo s pripovedovalko znova odkrival svet, vendar dvojno – skozi doživljanje otroka in vedenje odraslega.

KRONOTOP

Na začetku pripovedi je prvomajsko jutro tistega leta, ko je Jugoslavijo obiskal Haile Selassie, in traja do naslednje pomladi. Nedaleč od dogajalnega prostora brigadirji, med njimi je Žarko, sin Josipa Broza Tita, gradijo Cesto bratstva in enotnosti. V kinodvoranah vrtijo Prodajalko vijolic. Dogajalni čas je določljiv, saj so v njem zgodovinski dogodki, ki so se vtisnili v dekličino zavest.
Naselje v bližini se imenuje Zajelše. To nima nič skupnega z Zajelšami blizu Ljubljane ne z Zajelšjem v občini Ilirska Bistrica, drugih krajev s podobnim imenom pa v Sloveniji ni. Poštarji v Reki slezenaste barve Zajelše večkrat zamenjujejo z Zajelišćem nekje na jugu Jugoslavije. Kje torej so Zajelše? So za jelšami, onkraj. Samo hiša z žago tostran železnice, močvirnate doline in reke, na varnem, je v središču sveta, ki ga deklica pozna, blizu nove ceste, ob reki, ki izvira 50 vasi daleč in nekje ponikne, še prej pa teče po njegovem robu, ga zamejuje in čez most povezuje z zunanjim svetom.
Dogajalni prostor se razprostira tako daleč kot otroške igre, do tam, do koder ob povodnji seže voda. V njegovem središču je ena sama hiša s tremi vhodi in številnimi stanovalci, ki je obtičala na bregu, blizu otoka med dvema krakoma reke. Prostor ni ne mestni ne vaški. Tam blizu je le žaga, ki se ji kasneje pridruži mizarska delavnica, in malo dlje sta proga in železniška postaja onstran nje. V kino hodijo v bližnje mesto, kjer razen prvomajskih prireditev ni skupnih dogodkov. Prireditev v Cirkusu je parodija obrednih dogodkov, ki naj bi ljudi povezali v višjo skupnost. Dogajalni prostor tudi ni trški, ker skorajda nimajo stikov z okoliškimi prebivalci, njihovimi navadami in s pridelki. Ljudje se dobro poznajo, skupnost pa sicer ni povezana z odgovornostjo in s solidarnostjo. Zvezana je le z dogodki in včasih pripovedmi o njih. Dekličini starši pazijo, da ne pridejo do otroških ušes.
V okolju, ki ni ne mestno ne trško ne vaško, otroke povezujejo z naravo igre, predvsem srečanja z reko.
Reka slezenaste barve je pripoved o otroštvu v socializmu. Zelo blizu jim je dogajanje med 2. svetovno vojno, na obisk prihajajo očetovi tovariši iz vojnih let. Čeprav živijo kot na otoku, daleč stran od mestnih središč, je okolje podobno urbanemu, saj zanj velja, kar je o urbanem napisala Alojzija Zupan Sosič v svoji analizi Neznosne lahkosti bivanja Milana Kundera: »V njem (v urbanem romanu, op. p.) postaja erotika zadnji prostor bližine, pa še ta je največkrat le začasni azil.« Podobno vlogo kot erotika v pravkar omenjenem primeru ima v Reki slezenaste barve družina – edino zavetje.
V zadnji pripovedi besedila deklica-pripovedovalka zapušča Zajelše zaradi šeste selitve svoje družine, ker mora oče nekje drugje obnoviti med vojno porušeno postajo: »Ampak najbrž mi ta prostor ne pripada, čeprav sem bila tukaj, čeprav sem šla samo v šolo in v bolnico in na morje.«

DEKLICA-PRIPOVEDOVALKA

Reka slezenaste barve je pripoved o otroštvu, upodobljenem skozi pogled pripovedovalke. Deklica živi v zamejenem, znanem in varnem svetu. Poti iz njega so maloštevilne in nespremenljive – čez most, po nasipu nove ceste ali skrivaje se skozi kanalizacijsko cev. Le poleti, ko se otroci kopajo v reki in se potapljajo z belouškami, velikokrat plavajo na drugo stran. V tem svetu živijo oče, mama in brat Vladimir, spremenljiva družba otrok pri igri in še množica dobro znanih ljudi, ki vstopajo v njen svet in izginjajo.
Deklica je eno z naravo in se odpira svetu. Srnjaček-najdenček, ki sta ga z bratcem poimenovala Miško po sinu Josipa Broza Tita, postane tovariš pri njunih igrah. Skrbita zanj in ga branita pred ljudmi in psi, ki lajajo nanj z druge strani reke. Pride od kdo ve kod in nato skrivnostno izgine. Že pred tem se je enkrat izgubil za tri dni, zdaj pa mama pravi, da ga ne bo več nazaj. V besedilu so namigi, da je končal v sosedovem loncu, vendar otroka verjameta, da se je vrnil v gozd k svojim.
Podobno resen in odgovoren je dekličin odnos do dreves. Lepa in mogočna so, a kdo se bo v nevarnosti zavzel zanje! Tako so uboga, da se deklici smilijo. Kdo jih bo branil? Imajo etično sporočilo ter v dekličinih sanjah simbolno napovedujejo prihodnost.
Z mlajšim bratcem hodita v šolo, ki jo jemljeta kot nekaj samoumevnega ali le malo pomembnega. Brat skrivaj redi miši in se z njimi igra. Starejši sestrici, ki pogosto pazi nanj, vzbuja zaskrbljenost, boji se zanj in ga rahlo prezira, ker je mlajši in ker je fant. Nič posebnega se jima ne zgodi, razen da gre sestrica po enkrat v kolonijo in bolnišnico, bratec pa se dvakrat skoraj ubije – prvič pade s kolesa in si prebije lice, drugič skoraj utone, ker skače v vodo, plavati pa ne zna. Na srečo se nauči obojega.
Deklica- pripovedovalka nima imena. Samo ugibamo lahko, koliko let ima. Spolnost je ne vznemirja in še vedno je eno s svetom – enost, ki se na koncu pripovedi razdre.
»Piči me komar, oslinim si prst in ga podrgnem po bolečem mestu. Moje roke so kot roke drugega človeka, moje lice je mrzlo, čutim ga, kot bi ne bilo moje, kot da je tuje in neznano. Gledam temotno žago in njeno kolo, ki mi je bilo tolikokrat zavetje. Po hrbtu me obliva, ko da je obrnjen proti neskončnosti, ki se začenja onstran proge in se razlega bogve kam, do obzorja in še dlje. Otipavam svoj obraz, nepoznan, deljen, ne več moj, s tujo kožo, z očmi, ki so napol slepe, ker ne bodo več gledale reke.«

MOŠKO-ŽENSKO-ČLOVEŠKO

V Reki slezenaste barve je v likih očeta in mame ter bratca in pripovedovalke svet razdeljen na moško in žensko doživljanje in védenje. Fantje so prikrajšani za veselje, ki ga občuti deklica, ko spomladi prvič obleče krilce, ne znajo občudovati barv in vzorcev na poletnih oblekah. Bratec je ves dejaven in premočrten, sestrica pa ljubi samoto in skrivnosti. Ob slovesu od doma nedaleč od Zajelš jo tolaži: »Ne bodi žalostna, pred nama je nov svet, za nama star. Tako enostavno je to.«
To je resna deklica. Nikoli se ne bi tako neumno smejala, kot se odrasli smejijo v cirkusu. Njen dom je miren in varen, vendar je ne more zaščititi pred bolečino – zgodi se, da mora ranjeni ptici zaviti vrat, da bi jo tako odrešila muk. Velikokrat vidi, kako si oče previja noge, polne gnojnih ran, ker so mu v hosti pomrznile.
Mama je vse – prijetna in stalna prisotnost, kraljica tišine oziroma maloštevilnih besed. Ko pušča otroka doma sama, ker hodi spet v službo, ju tolaži z razlago, kaj vse si morajo nujno kupiti. Pripovedovalka mamo povezuje z reko. Samo ona nosi obleko slezenaste barve. Mama je lepa – njeni gibi pri domačem delu so kot valovanje reke. Mama je pridna: pere in peče potico ter še marsikaj. Skoraj za vsak praznik poskrbi za novo oblekico. Vila iz pravljice, oblečena v »obleko slezenaste barve princes kroja«? Ne, ker sta bolj kot vse naštete odlike zanjo značilni praktičnost in zdrava pamet, predvsem takrat, ko očeta zanese v sanjarjenje o lepoti in lepši prihodnosti.
»Oče verjame samo dejstvom. No, ne zmeraj, kadar je govora o lepši prihodnosti, takrat verjame kar tako.« To je moški iz drugačnega sveta kot mama: racionalen, vendar brez ironije, bolj kot bojevit je ljubezniv in sočuten. Zanima se za pomembne stvari, kot je npr. zgodovina, in jih vpleta v vsakdanje razmišljanje in samogovore. Pripoveduje o Borojeviću in meji z Italijo, samo v pogovoru s svojimi nekdanjimi tovariši hči sliši o vojni. Z deklico načrtujeta nakup starinske omare, ki je na šolski hodnik zašla iz neznanega meščanskega stanovanja. Prebivalec velike hiše, kjer stoji, ju prehiti, si omaro prisvoji in predela v zajčnik. Praktična mama v tem ne vidi nič usodnega, saj je bil les gotovo že ves črviv. Predvsem oče ostaja v stiku z nasilnim zunanjim svetom – na domu ga npr. obišče izsiljevalec. Molče poravna dekličin izmišljeni dolg, da bi se rešil izsiljevanja svojega šefa. Očitno ni naiven, saj dobro ve, kolikšna je njegova moč v družbi, njej pa pokaže, da ji verjame na besedo.
Besedilo valovi, včasih počasi slezi skozi pripovedni niz 29 zgodb, ki jih povezuje doživljanje deklice-pripovedovalke. Dogodki, osebe in okoliščine so tako upodobljeni skozi njeno dvojno optiko. Zadnji dogodki v pripovedi so povezani s poslavljanjem – šesto selitvijo, izgubo srnjačka in koncem pomladi – mačice so se že drugič obletele in kostanje so posekali. Preobrazbo doživi tudi pripovedovalka – razpolovitev, odtujitev in spoznanje.

SAMO LJUDJE

Pred bralcem se zvrsti cela galerija ljudi iz hiše in bližnjega naselja, ki so upodobljeni scenarično – pripovedovalka jih pusti, da spregovorijo, ali pa jih označujejo mamine in očetove izjave. Bralec povezuje in opomenja njihova dejanja.
Svet pa ni brez grdote in krutosti. »Jezni ljudje so kot poletna nevihta«, okrog njihovega doma hodi lovec s puško, da otroka trepetata za srnjačka, sošolkin oče jih sili s sladkarijami, potem pa laže in izsiljuje očeta. Možje skačejo čez plot in se napijajo. Ljudje si v cirkusu ogledujejo spačka in se zabavajo ob njegovi iznakaženosti.
Deklico-pripovedovalko vznemirja vse skrivnostno in prepovedano – predvsem vse tisto, česar ne razume, in občuti moč čustev, ko si o tem šepetajo odrasli. Njen spomin shranjuje, dešifriral pa bo bralec: zakaj je soseda v pralnici pretepala Bredo; česa ni našla na njenem perilu; zakaj sta se ubila Breda in njen fant. Zapisuje o majhnem, nepomembnem, obrobnem in nizkotnem v človeški naravi in vedenju.
To je stanje duha, ki ni geografsko pogojeno in ni značilno samo za preminuli socializem ali sedanje življenje v provinci. Gre za samoomejevanje ljudi na materialno in telesno, sebičnost in gluhost za potrebe drugega, duhovno in duševno omejenost. To so liki iz našega sodobnega sveta, ne iz takšnega ali drugačnega okolja ter družbenega sistema.

ČUVARKA

Čuvarka – tako jo imenujejo, ker pred srednjim vhodom sedi na invalidskem vozičku, kot bi čuvala hišo. Deklica se ustavlja pri njej, ji razčesava lase in posluša njene zgodbe. Čuvarka sodi v območje neznanega, skrivnostnega in brezčasovnega. Njene so pripovedi Sava, Neonke in Bruseljček. Nepremična se ne zmeni za bolečino, govori besede, ki si jih deklica zapomni in pripovedovalka zapisuje kot preteklost in prihodnost obenem. Z likom Čuvarke resničnost prehaja v prividni svet – prav v zadnjem pa lahko prepoznavamo sodobno resničnost.

JEZIK VSE SPOMINE HRANI – ZA BRALCA

Jezik zmore vse – ustvariti otroški svet in ga preplesti s kasnejšimi doživetji iz sveta odraslih. Njihove izjave so se vtisnile v otrokovo zavest in v pripovednem diskurzu oblikujejo podobo nekega drugega časa. Ta se v političnem smislu razlikuje od našega, nravstveno pa komajda.
To je resno besedilo o bivanju. Zanj so značilni neposredno doživljanje in zrenje, celovitost in povezanost z okoljem, ne pa razmišljanje o stvareh in ljudeh. Prav tako resna je deklica, glavni lik v besedilu. Ni si mogoče predstavljati, da bi se skupaj z odraslimi hahljala nečemu neumnemu, grdemu ali spačenemu. Kljub omenjeni resnobnosti pa je besedilo polno humorja in zasluge zanj gredo izključno bralcu (če seveda odmislimo pisateljico).
Kaj torej tako učinkuje na bralca? Najprej je to neposreden opis odraslih in zapis njihovih izjav, saj se v njih razkriva absurdnost njihovega vedenja. Iz naključnega sovpadanja različnih okolij in ob srečevanju otroškega in odraslega dojemanja sveta se rojeva situacijska komika – Jovanka Broz se na naslovnici časopisa znajde na tleh domače kuhinje kot zaščita pravkar poribanih tal; srnjaček dobi ime po Titovem sinu Mišku, naslednji dan pa se deklica-pripovedovalka sreča z Žarkom, njegovim drugim sinom. Koliko jih sploh je, teh maršalovih sinov, se vpraša bralec.
V besedilu so liki, dogodki in okoliščine opisani ironično ali oblikovani v groteskno podobo sveta. Od bralčeve občutljivosti in istočasne zmožnosti za razumsko oddaljevanje od pripovedi je odvisno, kako jih bo sprejemal. Tudi vsakdanji dogodki so opisani tako, da jih je mogoče razbirati na različnih ravninah, tudi simbolni. Preslikave na različne ravnine učinkujejo istočasno na bralčev intelekt in njegova čustva ter porajajo ambivalenten odziv – jezo, sočutje, smeh. Naj se za ponazoritev vrnem k že omenjeni starinski omari: za deklico in očeta je omara lepota, za mamo črvojedina, za soseda, ki si jo uspe prilastiti, pa zajčnik. (Ojoj, so se nam namnožili taki ljudje! Kot zajcev jih je!)

Reka slezenaste barve je knjiga o otroštvu, ki se konča, preden bi se otrokov svet raztreščil v svetu odraslih. Kdo jo bo bral? Odrasli radi beremo knjige za otroke, ne samo svojim otrokom, tudi sebi. Srednješolci berejo iste knjige kot odrasli, ker je v naši šoli to tako. Razen najredkejših izjem pa podobe otroštva ustvarjajo odrasli pisci. V njihovih delih se odnos do njega razkriva skozi optiko pripovedovalca ali drugih likov.
Za Reko slezenaste barve je značilna dvojna optika deklice-pripovedovalke. V njej je otroštvo upodobljeno brez nostalgije za izgubljenim rajem. Knjiga mi pove, da se je v otroštvo mogoče vedno znova vračati, se potopiti vanj, drseti skozenj. Slezeti počasi, zajemati lepoto, pomešano s sladkostjo in z bolečino.

Učiteljica slovenščine in ruščine, pisateljica, prevajalka.

Če se vprašamo, s kakšnimi postopki, s kakšno pripovedno strategijo Rudanova dosega zlitje realnega in fiktivnega, ne da bi bil njun medsebojni vpliv moteč, se moramo spomniti enega velikih slovenskih pisateljev, ki je dejal, da človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela zmeraj samo avtoportret. Čeravno noben diskurz ni več avtonomen in vsi prehajajo eden v drugega, pa je Ljubezen gotovo odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma.

Pisateljica Barica Smole (1948) je že v času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani prevajala iz ruščine. Mora je njen prvi prevod literarnega dela iz bosanskega jezika, ki ga je spoznavala iz literature in stikov z begunci iz Sarajeva, s katerimi prijateljuje še danes, čeprav sedaj živijo na Nizozemskem.

Med vojno in po njej ni nič več enako, razbito je na množico delcev, ki jih ni več mogoče sestaviti, poskusi obnove ali zgolj samo rekonstrukcije lahko potekajo samo na literarno strukturni ravni. Iz teh lastnosti se poraja vrsta težav, s katerimi se mora spopasti vsak, ki skuša pisati o tem delu Zlatka Topčića. Njegova misel in pozornost mora nenehoma skakati iz preteklosti v sedanjost, iz fikcije v metafikcijo, še celo liki ne nudijo neke povsem trdne točke, s katere bi lahko razlagali literarno delo, oziroma ga nanjo reducirali.

Avtoričini liki, naj bo njihova zgodba takšna ali drugačna, vselej bivajo v okolju premikanja, drsenja. Prehajanja. Tranzicije, bi rekli z uveljavljenim medijskim besednjakom. Stabilnost je lahko le fantazma, objekt poželenja. Vendar zato še niso obsojeni na tragično občutenje sveta; ta svet, svet prehajanja, je edini, ki ga imajo, veliki ideali pa natanko to, kar so: zgolj in samo ideali.
Raznoliki Baričini liki se zavedajo te svoje omejitve, ne skrivajo je, prostor zase in za svoj presežni užitek iščejo v majhnih, dosegljivih stvareh. Vstajenje se začne zelo deklarativno, kot zgodba in majhna zgodba hkrati: Pripovedujem ti zgodbo o Otu. Čisto navadna zgodba je to, v njej ni nič velikega, nič posebno pomembnega se ne zgodi. Suverenost pisave teh zgodb daje prepotrebno (skromno, omejeno, pa vendar obstoječe, bi rekli teoretiki postmodernega stanja) dostojanstvo tudi njihovim likom.