Ivo Svetina

Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o času, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes že prehojena v takšni dolžini, da pogled več ne seže do kraja, kjer sva nanjo prvič stopila, z vonjem potonik in zvezdami južnega neba ovenčana mladeniča, se zavedam, kako je spomin nekaj čistega, čeprav ni mogoče nikdar povsem razbremeniti teže, s katero pritiska na nas. A ta čista teža, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, časa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoči, ki smo verjeli, otroško zaupljivi, a tudi moško predrzni, postavljaški, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nočnih urah, ki jih opisuješ s srhljivo bližino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magična formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko praviš z besedami, ki so drugače vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvič zavedla sva se dvojine.