Teja Kleč

Teja Kleč je zaenkrat samozaposlena v kulturi, zazmeraj absolventka ljubljanske univerze in od nekdaj iz Ljubljane. Prevaja knjige, lahko pa bi kakšno tudi napisala. Te dni išče “pravo” službo.

Rujana Jeger je prižgala luč. Ne ravno reflektorja, prižgala je brlivko in o temnem prostoru pripovedovala. Svetlobe ni potrebovala za to, da bi analizirala, kdo jo je. Pripovedovala je o nekem življenju neke tridesetletnice.

Teja Kleč je bila prepričana, da bo operna solistka. Niso je jemali resno. Vsaj sprva ne. Kasneje se je izkazalo, da bi lahko bila tudi operna solistka. Takrat pa jo je minila volja.

Pri prvem branju, pred leti, se mi je Mama Leone zdela kot plavanje v neki čehovski nežnosti. Knjiga me je dobesedno pomirjala in mi brisala čas, mi nekako izničevala duhovno stanje, v katerem sem se nahajal. Bila je kot valium. Pri drugem branju pa se mi je pokazala kot nekaj popolnoma drugega. Vtis se je spremenil. Bolj ko sem napredoval skozi njo, bolj se mi je razkrivalo, da je knjiga izjemno žalostna in da se pravzaprav ne spomnim, kdaj sem nazadnje bral tako žalostno knjigo.