Smiljan Trobiš

Trobiševo zadnje delo je sonetna zbirka Zaveza. V njej se v dveh obsežnejših sonetnih ciklih in dveh sonetnih vencih odpravlja tja, kamor si v današnjem času upa le malokatero pesniško pero: popularno tematiziranje nihilizma in izpraznjenosti vrednot nadomešča z gotovostjo eksistence, utemeljene v transcendenci krščanskega Boga. S tem vztraja pri samosvoji pesniški drži, kar ga v sodobni slovenski poeziji vse močneje umešča na specifično in prepoznavno mesto.
Trobišu gre v Zavezi torej za iskanje “svetosti”, za vztrajanje na pravi poti kljub vzponom in padcem, za spoznavanje velike, prave Ljubezni. V Zavezi lahko beremo izrazito filozofsko-religiozno liriko, ki se večinoma giblje v območju abstraktnega, a jo kljub temu doživljamo kot do konca iskreno izpoved, ki nas toplo nagovarja, nas o ničemer ne prepričuje, pa hkrati tudi ne pušča hladnih. V vsakem pogledu kot bralci doživljamo iz povprečja izstopajočo bralno izkušnjo.
Smiljan piše duhovno poezijo, ki se lahko bere kot zgolj literatura ali tudi namesto “terapije”, meditacije, se pravi idejno sorodno kakšnemu Tagoreju, de Mellu, Gibranu … Nedvomno je Zaveza vrhunec Smiljanovega ustvarjanja in jo imamo lahko brez patetičnosti za biser, kakršnega dandanes težko najdeš.