Pogovorni večer z Lucijo Stupica o pesniški zbirki Magnolija. Njena zgodba
Literarni večer
sreda, 26. junija ob 19:00 do 20:00
Pogovor vodi Jelka Ciglenečki.
“Govori s svojim glasom. In kdaj ponovi: Toliko, toliko imamo razlogov za praznovanje. Pesnice vedo, kako na glas brati poezijo. Tudi v dvoje. Ker ko zmanjka besed, nastopi brezumje. Kot prvikrat. In vedno znova.”
…
“Kako si oprtati poljub in ga izstreliti proti lačni luni v nočno nebo.”
O Knjigi
Peta pesniška zbirka Lucije Stupice je konceptualna celota. Skoraj v celoti napisana v prozi, je Magnolija. Njena zgodba v svojem bistvu poetična; prehaja med perspektivo prvo- in tretjeosebne pripovedovalke, sledi vijugastemu iskanju preteklih senc in skritim kotičkom družinske zgodovine. V središču knjige sta davno preminuli brat pripovedovalkinega deda, ki se v zgodbo tihotapi kot neznani, nikoli povsem razkriti duh in ki učinkovito odraža pesničino prizadevanje, da bi se sprijaznila z notranjim izgnanstvom, izseljenostjo, ter magnolija, ki s svojo prisotnostjo deluje kot nema priča in hkrati podoba nenehno spreminjajočega se sveta. Stupica se uspešno sooči z vprašanjem, kako pripovedovati o svojem življenju in življenju drugih, ve, da je zanjo poezija edino razpoložljivo orodje za obujanje podob iz preteklosti in hkrati tudi, da je napisano zgolj plod njene domišljije. Po kritiško priznani zbirki Točke izginjanja (2019) se Lucija Stupica vrača kot nepogrešljiv pesniški glas.
Peta pesniška zbirka Lucije Stupice je konceptualna celota. Skoraj v celoti napisana v prozi, je Magnolija. Njena zgodba v svojem bistvu poetična; prehaja med perspektivo prvo- in tretjeosebne pripovedovalke, sledi vijugastemu iskanju preteklih senc in skritim kotičkom družinske zgodovine. V središču knjige sta davno preminuli brat pripovedovalkinega deda, ki se v zgodbo tihotapi kot neznani, nikoli povsem razkriti duh in ki učinkovito odraža pesničino prizadevanje, da bi se sprijaznila z notranjim izgnanstvom, izseljenostjo, ter magnolija, ki s svojo prisotnostjo deluje kot nema priča in hkrati podoba nenehno spreminjajočega se sveta. Stupica se uspešno sooči z vprašanjem, kako pripovedovati o svojem življenju in življenju drugih, ve, da je zanjo poezija edino razpoložljivo orodje za obujanje podob iz preteklosti in hkrati tudi, da je napisano zgolj plod njene domišljije. Po kritiško priznani zbirki Točke izginjanja (2019) se Lucija Stupica vrača kot nepogrešljiv pesniški glas.
O avtorici
Lucija Stupica je pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev. Svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let. Je soustanoviteljica Festivala Pranger – srečanja kritikov, pesnikov in prevajalcev poezije. Prva pesniška zbirka, Čelo na soncu (Beletrina, 2000), je dobila nagrado za najboljši prvenec in nagrado za izjemne umetniške dosežke zlata ptica. Vetrolov (Beletrina, 2004), drugo zbirko, je skupaj s plesalko Malo Kline nadgradila s projektom Anagram, Otok, mesto in drugi (Beletrina, 2008) pa je združil fotografije arhitekta Mateja Mljača in glasbo Bojana Cvetrežnika in Danijela Černeta – Mystico. Zadnja, Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019) je bila nominirana za dve največji slovenski pesniški nagradi, v knjižnih prevodih pa je izšla v švedskem, hrvaškem in španskem jeziku, junija 2024 pa še v angleškem. Stupica je prejemnica dveh mednarodnih nagrad, nemške Hubert Burda nagrade leta 2010 in švedske Klas de Vylder za priseljene avtorje leta 2014. Lucija Stupica danes živi v Stockholmu na Švedskem.
Lucija Stupica je pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev. Svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let. Je soustanoviteljica Festivala Pranger – srečanja kritikov, pesnikov in prevajalcev poezije. Prva pesniška zbirka, Čelo na soncu (Beletrina, 2000), je dobila nagrado za najboljši prvenec in nagrado za izjemne umetniške dosežke zlata ptica. Vetrolov (Beletrina, 2004), drugo zbirko, je skupaj s plesalko Malo Kline nadgradila s projektom Anagram, Otok, mesto in drugi (Beletrina, 2008) pa je združil fotografije arhitekta Mateja Mljača in glasbo Bojana Cvetrežnika in Danijela Černeta – Mystico. Zadnja, Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019) je bila nominirana za dve največji slovenski pesniški nagradi, v knjižnih prevodih pa je izšla v švedskem, hrvaškem in španskem jeziku, junija 2024 pa še v angleškem. Stupica je prejemnica dveh mednarodnih nagrad, nemške Hubert Burda nagrade leta 2010 in švedske Klas de Vylder za priseljene avtorje leta 2014. Lucija Stupica danes živi v Stockholmu na Švedskem.