O knjigi

Canzoniere (it. “pesmarica”, znana tudi kot “razpršene rime”) je znamenita zbirka pesmi, ki je postavila merila za vso prihajajočo poezijo, saj je Petrarca prvi s suvereno gesto opredelil lirsko introspekcijo kot delo nenehnega uglaševanja v trikotniku duša – kozmos – beseda in dal temu iskanju sozvočij dostojanstvo vseživljenjskega poslanstva. Nastanek zbirke je spodbudila prav tako znamenita – in neuslišana – ljubezen na prvi pogled. To je poezija, ki ne samo da je ustoličila Petrarcovo muzo Lauro, temveč jo je (ob Dantejevi Beatrice) vzpostavila tudi kot nedosegljivi ideal, ki je odločilno zaznamoval razumevanje ljubezni in poezije v novem veku.

Pesmi Canzoniera se odlikujejo po gostih in prefinjenih spletih zvočnih ponavljanj in predstavljajo reinvencijo ljubezenske lirike. Nekateri jih berejo celo kot unitaren »roman«, ki se odvije med mladostno zablodo in njenim preseganjem – takšno gledanje so povzročile preureditve besedila, ki jih je avtor opravil v svojih poznejših letih –, drugim pa je bliže pristop, ki vztraja pri dojemanju zbirke kot večno odprte govorice.

Za katerokoli branje se že odločimo, je kohezivno vezivo te govorice, ki zbira v sis­tem temeljne izbrane motive in izrazne načine Canzoniera, oživljen klasični mit o Dafne in Apolonu, torej pripoved o neuslišani ljubezni. Zato se Petrarcova beseda, ki je nagnjena k izražanju čustev ali pletenju razmišljanj, pogosto pa tudi k obojemu hkrati, nenehno giblje med semantični­mi polji radosti in bolečine, utvare in razočaranja.

Pesmi Canzoniera so začele nastajati okoli leta 1336, zbirka pa v zadnji verziji obsega 366 pesmi, in sicer 317 sonetov, 29 kancon, 9 sekstin, 7 balad in 4 madrigale. Prva tiskana verzija je izšla v Benetkah leta 1470.