O knjigi

Piše se leto 1981, ko vsak mladostnik sanja o garažnem bendu in uspehu, ki mu ga bo prineslo plinkanje na kitaro. Uspehu pri puncah, seveda, zakaj pa bi se človek sicer sploh izpostavljal slabi volji zaspanih počitnikarjev na nudistični plaži, kjer se je treba ves čas pretvarjati, da je telo pod kontrolo, medtem ko se od doma vrstijo skrivnostna kodirana sporočila vse bolj obupane sestre in naraščajoče pasivno-agresivni klici domnevne (potrjene? samooklicane?) punce, ki očitno sumi, da bendovska famfatal ni samo modni dodatek, temveč ima tudi kakšno bolj aktivno vlogo v obglasbenih dejavnostih. Keš je pa vseeno keš. Prvoosebni pripovedovalec Lucije Stepančič v mlačno milnico pop glasbe vstopi kot v bazen: pripravljen na vse, kar nevidnega plava v njem. Pa četudi bi bilo kaj zares temnega – kar tudi je. Največje skrivnosti se vselej razkrivajo vzvratno.