Roman preigrava odtenke razvejanega popisa čustev, pronicljivo analizira razmerje med egoizmom in razdajanjem, secira merjenje psiholoških moči v odnosih, se potopi v psihološke motnje, namigne na zakrite plati seksualnosti, naplavi dolg seznam mrtvih, vmes pa duhovito vplete kriminalista, ki deluje, kot da bi v roman zataval iz kakšne televizijske nadaljevanke.

Tudi uvod Kenozoika deluje osvežujoče, ker predstavi like kot polje, ki ga preplavijo neke povsem neosebne sile, ki so stvar nekih širših družbenih odnosov in ideologij kapitalizma, kot so pritisk konkurence, delo na sebi in stalno izboljševanje, hiperprodukcija, nezmožnost mutacije v vedno bolj brezhibno delujoč avtomat …

Težko bi trdili, da intervencija spodleti. Uspe, a ne tako, kot so si izvajalci zamislili. Lena najprej doživi spontan splav, nato pa se prav zares osebnostno spremeni. Osredotočati se začne predvsem nase, zdi se, kot da je izgubila pristen občutek za druge, empatijo. In, kar je najvažneje, za peterico zrežira kompleksne protiintervencije.

Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje.

Prevladujoči sta torej tesnoba in panika, kot da smo tik pred eksplozijo, torej kot da je pred nami tempirana bomba. A kar je presežno, je absurdnost, ki veje od povsod, tako iz reakcij in opisov kot iz dialogov in misli, ki so pogosto groteskne, pretirane, ironične, obešenjaške, neokusne, a vedno na hladen, mimobežen način, vedno izrečene z masko skrbi in tesnega zaupanja. V tem oziru je uspelo

Kutinu napisati pretanjen roman, ki družbo hkrati s tem, ko jo minira, tudi secira. In secirati jo moramo z njim, skozi vse, kar je skrito med vrsticami in bo vsak čas začelo tiktakati.

Roman bo zagotovo izpolnil pričakovanja tistih, ki si želijo duhovite zgodbe s podtoni ironije in groteske. Gre za knjigo, ki zahteva poglobljeno branje in vedno znova lahko odkrivamo drobne namige in opazke, ki nam dajo misliti. Zahtevno, bizarno branje, ki vprašanja postavlja, a nanje ne ponudi enoznačnega odgovora. Tega mora med vrsticami poiskati bralec sam.

Slutimo, da je pod površino vse živo, da je nekdo ob šok terapiji doživel preobrazbo; morda Lena, ki je popolnoma spremenila svoj način odzivanja na svet, morda Luka, za katerega vsi po vrsti, predvsem inšpektor, trdijo, da se spreneveda in nekaj skriva.