Kadar koli sem vzel v roke katero od Golobovih knjig, sem se šel kviz sam s sabo. Bom na peti strani vsaj približno vedel, kaj me čaka na štirideseti? Bom na sto petdeseti znal predvideti, kaj se bo dogajalo na dvesto petdeseti? In prav zato, ker sem bil v veliki večini teh kvizov poražen, sem njegove knjige tako rad jemal v roke in sem se nehal čuditi, da si v slovenskih knjižnicah eno od Tadejevih knjig vsak dan sposodi 178 bralcev.

Tadejevi stavki so kadri. Njegova poglavja epizode serije. Romani so filmi. Njegovo pisanje je vizualno prepričljivo: ko bereš, se ti pred očmi odvije umor, Taras in vse ostalo. Tokrat gremo tja, kamor nismo še nikoli šli. V Komo.

Tadej Golob je s svojo detektivsko serijo, osredinjeno okoli lika in dela inšpektorja Tarasa Birse, svojsko mešanico scandinoir kriminalke, angleške detektivke ter ameriške trdokuhanke, uspel (po)ustvariti distinktivno domači slonoir žanr: Golob/Birsa nam s svojim preiskovanjem značilno slovenskih krvnih in spolnih deliktov daje okušati in vonjati tisti značilno slovenski način zločinjenja, ki veje iz vsake strani njegovega kriminalno dobrega opusa kriminalk.

Tadej Golob v nekaj povedih:
Kreativnost – presenečenja za vsakim vogalom, minuto, kavo, vrhom, stranjo, preplezanim raztežajem, jutrom v snegu in knjigo.
Humor – ko moraš poslušati in slišati, česar v resnici najraje ne bi vedel o sebi, svetu, drugih, in je vse res smešno, da komaj zadržiš oprimek ali ne padeš s stola.
Srčnost – ko si v stiski, gre zate sredi noči na rob sveta.
Plezanje – dolgi in težki raztežaji. »Pač, gas do konca, vse dat od sebe, ma ne se glih ubit …«
Odkritost – razumeti, kaj se dogaja, in to tudi povedati na glas, pa če to kdo hoče slišati ali ne. Do razvoja in napredka ni prišlo nikoli, kadar so se vsi strinjali.