V mavričnem stilu romana bi reklama zanj zvenela takole: če ste vznejevoljeni in je vaš obraz trd kot kepa limonovega sladoleda, se vam bodo že na prvih straneh knjige usta raztegnila v blag, občutljiv nasmešek in bo nejevolja začela odtekati iz telesa, kot da bi šli švicat v fitnes. V pozorni erotiki se boste spomnili, kako ste delali družine ali pa se vam bo zahotelo imeti svojo. Če se istospolna družina zdi komu ekskluzivna in nenavadna, je v tem romanu avtorici uspelo odlično preplesti izjemno in običajno, ne-normativno in vsakdanja vprašanja vseh ljudi, ki so starši, partnerke in partnerji. V največjem interesu otroka je, da živi z ljubečim staršem ali starši, ki mu zagotavljajo ekonomsko, čustveno in socialno varnost ne glede na to, kakšna je genetska povezanost med otrokom in odraslim, oblika družine in spol staršev, zakonodaje pa morajo zagotoviti, da so odrasli, ki opravljajo starševske naloge in obveznosti, tudi pravnoformalno pripoznani kot starši.

Obvezno branje za vse, ki delajo družine.

»V morastih sanjah sem se spotaknila in obtičala. Zdaj bom počaasi, čisto počasi, začela vstajati, se pobirati. In samo poglejmo, kako preprosto je to,« pripomni Giga, preden se pripoved – à la Gaspar Noe – v preobrnitvi kronološkosti vrne v dni nosečnosti, sklenitve zakonske zveze, prvih tednov. Temu roman ne sledi le vsebinsko, temveč – mojstrsko – tudi slogovno; izredno živ in tekoč jezik, ki neprisiljeno in prepričljivo (z besedami, kot so marela, filing, fotr, cajt) niha med knjižnim in pogovornim, se s sprva ostrejšega in pikrejšega pomakne k mehkejšemu in nežnejšemu, s tem pa bralca tudi na ravni jezika premišljeno vodi čez časovne elipse.

Ocene, presoje, mnenja