O knjigi

Kdo je Luce Irigaray?
Luce Irigaray se je rodila leta 1932 v Belgiji. Toda Mary Beth Mader je za njeno rojstno letnico v kratkem biografskem zapisu v Enciclopedia Britannica celo postavila vprašaj. Biografski zapis na notranji strani platnic italijanske izdaje Marijine skrivnosti je prav tako skromen: preberemo lahko, da je Luce Irigaray po narodnosti Francozinja. Je direktorica Francoskega nacionalnega centra za znanstvene raziskave. Po izobrazbi je multidisciplinarna znanstvenica: deluje na področju filozofije, lingvistike, književnosti, psihologije in psihoanalize. Od izdaje Zrcala druge ženske si prizadeva za izoblikovanje kulture dveh subjektov, moškega in ženskega, nosilcev različnih vrednot in enakega pomena pri oblikovanju medsebojnih in družbenih odnosov, naj gre za zasebno področje kot tudi za globalno človeško skupnost. Potem je navedenih nekaj naslovov njenih del, prevedenih v italijanski jezik.
To že pove nekaj o tem, da Luce Irigaray ne govori o osebnih rečeh in da nerada razpravlja o svojih idejah. Na eni strani zato, ker se ji zdi intelektualni in kulturni prostor Zahoda, v katerem potekajo take razprave, podoben borilni areni, kjer pravila določajo moški, medtem ko so ženske druge. Na drugi strani pa je njen molk nekakšna oglasna deska njenega življenjskega projekta, ki se je porajal že pred letom 1974 kot posledica občutenja epistemološke praznine. Tega leta pa se je z objavo Zrcala druge ženske (Speculum de lautre femme) razkril kot globlja kriza v francoski psihoanalizi in celo v kontinentalni filozofiji. V prostoru, v katerem ljudje inteligentnost (razum) razumejo kot spretnost in moč, kot brezosebno (in brezspolno) sposobnost manipulacije, je po njenem prepričanju treba iskati izvor miselnega vzorca, značilnega za Zahod, ki ne pozna avtentične heteroseksualnosti. Če to na eni strani pomeni, da je ženska v družbi znanja na neki način nevidna in je Irigarayin molk o sami sebi prav način njenega dojemanja Zahoda, se to na drugi strani kaže kot neobčutljivo izkoriščanje sveta, življenja in ljudi. Tudi Sarah K. Donovan se na Spletni enciklopediji filozofije (www.iep.utm.edu/irigaray/) sprašuje o njenem molku in se pri tem sklicuje na intervju Margaret Whitford z L. Irigaray iz leta 1993. Temu vprašanju je L. Irigaray v Marijini skrivnosti posvetila tudi poglavje, in sicer o Marijinem molku.
Čeprav tudi drugod zaman iščemo podatke o njenem življenju pred letom 1955, ko je diplomirala na Katoliški univerzi v Leuvnu, pa moramo njene fragmentarne osebne podatke presojati v perspektivi njenega iskanja nove epistemologije. Naj navedem nekaj okvirnih neurejenih kronoloških podatkov.
V začetku šestdesetih let 20. stoletja se je Irigaray iz Belgije preselila v Francijo. Potem ko je leta 1961 magistrirala iz psihologije na Univerzi v Parizu in naslednjega leta diplomirala še iz psihopatologije, je začela sodelovati v Lacanovih psihoanalitičnih seminarjih. Leta 1968 je doktorirala iz lingvistike. V sedemdesetih letih je nekaj časa učila na pariški Osmi univerzi (Vincennes). Takrat je še pripadala pariški freudovski šoli (Ecole Freudienne de Paris), ki jo je leta 1964 ustanovil Jacques Lacan. Z objavo svoje druge doktorske disertacije iz filozofije (Speculum de lautre femme, 1974), v kateri je bila zelo kritična do psihoanalize, zlasti Lacanove, je povsem prekinila vez s to šolo in Lacanovim izročilom. Ustalila se je na Nacionalnem centru za znanstvene raziskave v Parizu (Centre National de Recherche Scientifique). V osemdesetih letih je bila nekaj časa na Erazmovi univerzi v Rotterdamu, kjer je nastalo eno njenih najbolj znanih del An Ethics of Sexual Difference (1982). Leta 2003 ji je Univerza v Londonu podelila častni doktorat, leta 2008 pa ji je častni doktorat iz literarnih ved podelil tudi londonski University College. Med letoma 2004 in 2006 je bila gostujoča profesorica na Univerzi Nottingam, leta 2007 pa je postala članica Univerze v Liverpoolu. Ko je L. Irigaray leta 2010 gostovala v Sloveniji na konferenci Doba diha (The Age of Breath: Yoga, the Body and the Feminine, Portorož), je s seboj prinesla še povsem svežo knjižico o Mariji, ki jo imamo zdaj v slovenskem prevodu. Že iz naslova njenega uvodnega nagovora, v katerem je kulturo dihanja predstavila kot najbolj življenjsko in človeško temo in kot nov korak za človeštvo onkraj Vzhoda in Zahoda, razberemo rdečo nit vsebine Marijine skrivnosti….

Anton Mlinar