Filter by Oznake izdelkov
roman

O starših in otrocih

Prevedla Nives Vidrih

Po praških ulicah se sprehajata oče in sin, govorita drug mimo drugega, o vsem in o ničemer, rečeta eno, a mislita drugo.

Copyright: © Emil Hakl, 2002; za to izdajo: © Založba Goga
Dimenzije: 13 × 20 cm
Leto izida: 2021
Vrsta: trda vezava
Število strani: 159
ISBN: 9789612773052

Tiskane izdaje
trda vezava Izvirna cena je bila: 24,90 €.Trenutna cena je: 5,00 €.

O knjigi

Po praških ulicah se sprehajata dve senci, ki poskakujeta po pločniku v rumeni svetlobi uličnih svetilk, ena visoka in druga kratkonoga, z večno aktovko v roki. Oče in sin merita korake in tketa zgodbe, medtem ko se dan počasi nagiba h koncu. Govorita drug mimo drugega, o vsem in o ničemer, rečeta eno, a mislita drugo, skupek navideznih banalnosti, drobnih zaupnosti, anekdot, spominov in gostilniških opazk pa počasi razkriva tisto, kar je med njima dolgo ostalo neizrečeno. Konec dneva se sprevrača v večer življenja: navidez lahkotna odisejada po mestnih gostilnah postane tako meditativni proces zbliževanja in dialoško preigravanje večnih tem odraslosti, odgovornosti in skrbi za prihodnost, v katero je vpisana tudi neizbežnost staranja.

Odzivi

Emil Hakl

Emil Hakl

Emil Hakl je psevdonim češkega pisatelja Jana Beneša (1958), prejemnika dveh nagrad magnesia litera – tudi za roman O starših in otrocih – in nagrade Josefa Škvoreckega. Beneš je eden najbolj prepoznavnih sodobnih čeških pisateljev. Nekateri mu pravijo tudi sodobni Hrabal. Piše tako poezijo kot prozo, njegovo delo je prevedeno v številne jezike.  Leta 2008 je bil po knjigi Starši in otroci posnet tudi istoimenski film.

Iz knjige

»In kako se torej imaš?«

»Zanič. Ampak je vseeno nekaj novega, pred kratkim se nam je izgubil orangutan, pri nas zdaj honorarno delajo študentke in ena od njih najbrž pri hranjenju ni dobro zaprla kletke, skratka, orangutan je izginil. Pa smo ga začeli iskat, pregledali smo ves živalski vrt, vsak kotiček, vsak grm, nikjer nič, direktor je celo poklical policijo, ampak policija ga je poslala v tri krasne, tako da smo iskali naprej. In šele na začetku tretjega dneva, ko so bili vsi že popolnoma obupani, se je en Tonda Siňor, ki opicam pripravlja futer, spomnil, da je imel predvčerajšnjim, ko je skočil na stran, na mizi odprt liter vina in da zdaj ta flaša še skoz stoji tam, ampak je prazna in on da je ni izpil; zato so za vsak slučaj še enkrat temeljito pregledali klet pod pripravljalnico hrane in tam so ga našli. Ljubi orangutan je zlezel pod kup lesne volne in mirno spal, pa so ga zbudili, mu vzeli kri in ugotovili, da je vino popil on. Madona, pa ja ne bo dež.«