Esad Babačić in Goran Vojnović s knjigo Pisma z igrišča zapolnjujeta prazne liste, ki smo jih pustili nepopisane v medsebojnih odnosih, tudi po zaslugi uspehov naših športnikov. Namesto da bi se soočili s svojimi občutki, smo se prepustili njihovim zgodbam – zmagam, porazom, bojem na igrišču. Tako so zapolnjevali našo praznino, iz katere bi zraslo marsikaj, če ne bi bili nadomestek za naše čustvovanje.  

Dopisovanje, ki se je odvijalo v letu 2024, je bilo vezano na končnico lige NBA, nastop slovenske nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu v Nemčiji, dirko po Franciji in poletne olimpijske igre v Parizu. Šport je nekaj, kar poleg literature najbolj veže oba avtorja, a v pismih ne gre za izmenjavo športnih impresij in ekspresij, temveč za dvogovor o življenju, prežetem in včasih kar prenasičenem s športom. To je skrajno intimen dialog dveh sorodnih duš, kot se za pisma tudi spodobi.