Sporočilo
Edina knjiga pesmi v portugalščini, ki jo je Pessoa objavil v svojem življenju, je magična konstelacija simbolov, ki hoče premakniti obstoječo realnost.
Leto izida: 2021
Število strani: 240
Vrsta: trda vezava
Copyright: © Založba Goga, 2021
ISBN: 9789612773045
O knjigi
Sporočilo (1934) je »knjiga kristal«, tako v svojih delih kot v celoti je mojstrovina strukturacije in arhitektonike. Sporočilo je tudi edina knjiga pesmi v portugalščini, ki jo je Fernando Pessoa (1888–1935) objavil v svojem življenju. V njej je portugalska zgodovina uzrta kot zgodovina prihodnosti v luči prerokb o duhovnem Petem imperiju in vrnitvi izginulega kralja Sebastijana. Kako da je pesnik, ki je nekoč napisal, da ima raje vrtnice kot domovino, napisal tako knjigo? Sam je začudenemu bralcu odgovoril: »Sovpadla je, ne da bi to načrtoval ali o tem vnaprej premišljeval […], z enim od kritičnih momentov […] preoblikovanja nacionalne podzavesti. Kar sem storil po naključju […], je bilo začrtano z Ravnilom in Šestilom Velikega Arhitekta.« Ko te pesmi upesnjujejo mit o ponovnem prihodu Kralja, ta prihod same priklicujejo; delujejo kot magična konstelacija simbolov, ki hoče premakniti obstoječo realnost, ko jo pesnik ravno v trenutku njene največje negotovosti in kaotičnosti identificira kot prerokovano Uro, iz katere prihaja Zakriti – in tako ustvarja tudi mit o svojem lastnem prihodu.
Odzivi
Mensagem, najslavnejše Pessoovo delo, je mogoče videti kot nekakšen talilni lonec, v katerem so zvarjeni skupaj elementi ezoteričnega značaja […]. Mensagem pričuje o tem, da je bila za Fernanda Pessoo poezija oblika iniciacije, iskanje v tistem območju Neznanega, ki si ga je prizadeval doseči vse svoje življenje. Kaže nam tudi, da je poskušal iz svojega literarnega dela narediti Opus magnum.
Slovar gnoze in zahodne ezoterike (Ana Maria Binet; ur. Wouter J. Hanegraaff)Pessoa sprejme vase vso dezintegracijo, ki jo prinaša modernost, pusti jo, da deluje na njegovo notranjost in jo razcepi, a tako obvladuje sile, ki najbolj od znotraj držijo skupaj svet, da ta razcep transformira v pomnožitev in čisto dinamiko, ki mu omogoča reapropriacijo vseh svojih sil.
Miklavž Komelj (iz spremnega eseja)Iz knjige
POLJE GRADOV
Evropa na komolce je oprta:
z Vzhoda na Zahod leži, zazrta,
in romantična griva ji zagrinja
grške oči, ko se spominja.
Levi komolec je nazaj pomaknjen;
desni je v kot usločen.
Prvi je Italija, ves s tlemi staknjen,
in Anglija je drugi in odmaknjen
podpira dlan, ki v njej sloni obraz.
In zre s pogledom sfingičnim, fatalnim,
Zahod, preteklosti prihodnost.
Obraz, s katerim zre, je Portugalska.
(Iz cikla: Polji)
OBZORJE
O morje, starejše od nas, tvoji strahovi
so imeli korale, trate in gozdove.
Ko smo se izvili iz noči in meglè
in prestali nevihte in misterij,
je odprla cvet daljava in zvezdni Jug je
sijal nad ladjami iniciacije.
Stroga črta daljne obale –
ko se ladja približa, vstane
pobočje z drevesi, kjer ni bilo v Daljavi nič uzrto;
še bliže se odpre zemlja z barvami in glasovi
in ob izkrcanju so ptiči in cvetovi,
kjer je bila od daleč le abstraktna črta.
Sanjanje je, da se vidi nevidne oblike
z nedoločne razdalje in se išče
z občutljivimi gibi upanja in volje
v mrzli črti obzorja
drevo, obalo, cvet, studenec, ptico –
zaslužene poljube Resnice.
(Iz cikla: Portugalsko morje)