Treba je bilo oditi na pokopališče in jo poklicati. Trikrat na današnji dan. Brat je bil živčen, ker je moral končati program za neko podjetje in ga pod nujno poslati na neko oddaljeno stran sveta. To bi moral narediti že včeraj. Ideja, da jo pokličeva, se mu je zdela absurdna. Rekel je, da bi lahko mirno že šla na pot proti Zagrebu in jo poklicala z avtoceste, če jo že morava poklicati. Biti živ zakopan v 21. stoletju, stoletju natančnih diagnoz, je z znanstvene plati nemogoče. Ampak tako si je želela, sem mu rekla. Sicer pa, če je po kakšnem neverjetnem naključju vendarle živa zakopana, se niti ne bi mogla tako zlahka javiti na mobitel, v krsti ne bi imela dovolj manevrskega prostora, mogoče bi samo vpila, praskala ali trkala, da jo slišiva, saj sam veš, kako šibka je bila, sem govorila v obrambo njene želje in jo poskušala upravičiti v njenih tehničnih podrobnostih, da bi jo prikazala kot vsaj malce utemeljeno. Brat je samo zavil z očmi in jo odkuril iz stanovanja v lovu za stabilnim wi-fijem. Obveznost, da izpolnim tetino zadnjo željo, je ostala na mojih plečih. Tudi meni se je vse skupaj kdaj pa kdaj zazdelo čisto nespametno. Kot kakšna zgodba Edgarja Allana Poeja. Ampak kaj, če zares obstaja vsaj najmanjša možnost, da je dejansko ostala živa zakopana, tako kot njena sorodnica iz 19. stoletja, zraven katere zdaj leži?

(iz zgodbe Živi zakopani)

Da imam naenkrat pred sabo toliko maminih stvari, me je nekako pretreslo. Ko sem iz kupa stvari izvlekla intenzivno rumeno tkanino, ki se je pri izvlačenju spreminjala v obleko, se je moj voh kot kakšen sledni pes prebil skozi vonj sivke in kletne vlage in prišel do nečesa, kar je bilo tako prijetno in obenem boleče. Privila sem si to rumeno obleko k obrazu in nekje iz globine tunelov vseh naplavljenih občutkov dojela, da je to, kar stiskam k sebi, pravzaprav vonj moje mame, nekaj podobnega kokosu in žvečilnemu gumiju z okusom maline. Ta vonj je očitno edini preživel v globoko zakopanem spominu, nato pa na hitrico izplaval iz arheoloških plasti in me vrnil v čas, ki obenem obstaja in ni nikoli obstajal, čas, ki se je zgodil in se nikoli ni smel zgoditi.

(iz zgodbe Skrinja)