Kje sanjarjenje in domišljija preideta v laž ali celo v norost? In kakšen je potemtakem položaj književnosti kot laži oziroma konstrukcije per se? Titov sin razgalja večinoma rokohitrske predstave in opozarja, da je jasne ločnice večinoma vsaj težko, če ne že nemogoče postaviti. Če bi romanu morali pridati še kakšno oznako, bi lahko rekli, da gre za (psevdo)biografijo, ki poskuša razkrinkati licemeren in diskriminatoren, v najboljšem primeru pa dušebrižen odnos »zdrave« večine do ljudi s psihičnimi težavami. Roman opozarja, da gre pri skrbi za posameznika s psihičnimi težavami tako v družinskem okolju kot na državnem nivoju nemalokrat za potrebo po nadzoru, saj naj bi bilo odklonsko ravnanje nevarno za družbo. Ko ljudi strpamo v psihiatrične bolnišnice, jih kot družba getoiziramo in posledično marginaliziramo, pri čemer pa se še tako utilitaristična argumentacija izkaže za zavajajočo.

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo, ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Pomembnejše je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na neki simbolični način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.