Naslikaj si poletje, ukradeno iz tega ali onega filma o odraščanju, postavljenega v mestece iz petdesetih let. Tu ni milih irskih letnih časov, pomešanih med sabo po okusu poznavalca, nobenih odtenkov akvarela s ščepcem oblakov in nežnega dežja; to je poletje, ki rjove na vse grlo, razkošno v čisti, razžarjeni modrini, ki je, kot da bi jo natisnili s sitotiskom. To poletje eksplodira na tvojem jeziku z okusom po dolgih prežvečenih travnih bilkah in tvojem čistem potu, okroglih piškotih z maslom, ki mezi iz luknjic, in pretresenih steklenicah rdeče limonade, popite v hišici na drevesu. Ščemi te po koži, ko kolesariš z obrazom proti vetru, po laktu pa ti stopicljajo nožice pikapolonice; sleherni vdih je poln pokošene trave in perila, ki plapola na vrveh; poletje zvončklja in kot vodomet škropi klice ptic, brenčanje čebel, šuštenje listja, zvoke poskakujoče nogometne žoge in popevanje otrok, ki, ena, dve, tri, preskakujejo kolebnico. Tega poletja nikoli ne bo konec. Vsako jutro se začne s cingljanjem sladoledarjevega vozička in trkanjem tvojega najboljšega prijatelja na vrata, konča se z dolgim, počasnim mrakom in silhuetami mater na hišnih pragih, ki vas kličejo domov, z netopirji, ki predirno piskajo med črnimi čipkastimi drevesi. To je poletje vseh poletij v svoji najslovesnejši opravi.

Če si tako kot jaz po svojem bistvu meščan, si gozd najbrž predstavljaš kot nekaj preprostega: kot ravne vrste enakih zelenih dreves nad preprogo odpadlega listja ali borovih iglic, ki so urejene kot na otroški risbi. Mogoče so gozdovi, ki jih je skrbno in učinkovito zasadil človek, res taki; tega ne vem. Knockareejski gozd pa je bil tisto pravo, bolj zapleten in skrivnosten, kot sem se ga spominjal. V njem je vladal njemu lasten red, divjale so njegove lastne bitke in sklepala so se lastna zavezništva. Tu sem bil vsiljivec in navdajal me je globok, ščemeč občutek, da je bila moja navzočnost pri priči opažena, da me gozd motri z nepristranskim kolektivnim pogledom, ne da bi me že sprejel ali zavrgel; za sodbo si je vzel čas.