Filter by Oznake izdelkov
roman

Zbiralec strahov

nominacija za Rožančevo nagrado 2022

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih se Goran Vojnović z eno nogo vrača v otroštvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in občutke nepripadnosti preseže, če najde možnost za sobivanje.

Dimenzije: 13 × 20 cm
Copyright: © 2022 Založba Goga
Leto izida: 2022
Število strani: 173
Vrsta: trda vezava
ISBN: 9789612773373

Tiskane izdaje
trda vezava24,90 

O knjigi

V svojih mojstrskih in iskrenih esejih se Goran Vojnović z eno nogo vrača v otroštvo in izgubljeno domovino, kjer spozna, da lahko svoje strahove in občutke nepripadnosti preseže, če najde možnost za sobivanje. Ko namreč sledi toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti, se Vojnović vedno znova znajde v nekem napol obstoječem prostoru, ki ima na zemljevidu mogoče znane obrise nekdanje skupne domovine, prepoznavnega ljubljanskega blokovskega naselja, mogoče kakšne med tistimi bolj ali manj daljnimi deželami, ki jih je Vojnović obiskal kot pisatelj, morda tloris gimnazije, kjer se je kot najstnik nerodno prestopal na nekem plesu, ali pa dvorišča s figo nekje blizu morja. Toda ti prostori so ujeti v času. Zaznamovani so s tedanjo kulturo, ki se je nekateri spominjajo z nostalgijo, drugi bi jo raje pozabili, nihče pa zares prav dobro ne ve, kaj bi počel z njeno zapuščino. Kot opaža in obžauje Vojnović, je moralo biti v novih časih vse izmišljeno na novo, pri čemer pa nihče ni pomislil, da bo s tem del skupne preteklosti ostal ujet v večni začasnosti, celo nedokončanosti. Zato Vojnović, ki mu je nedokončanost bolj domača kot dokončnost, pravi, da je njegova domovina vezana na čustveno geografijo, ki nima več realne geografske ustreznice – čeprav ima mogoče skupne (športne) junake –, medtem ko je njegov jezik – ki ga mnogi razumejo, a ga razen njega ne more govoriti nihče drug – jezik brez slovarja. Ta brezimni jezik ni samo skupek besed, temveč bolj stanje duha, ki svoje bogastvo postopoma razkriva skozi neprisiljeno toplino družinskih spominov in lucidne uvide v imaginarij skupne preteklosti. Tako Vojnović vedno znova najde košček nedokončanega in nedomišljenega prostora, da bi ga začasno napolnil s svojo vsebino in ga oblikoval po svoje. Pa seveda ne z mislijo na lastno dokončnost, v katero tako ali tako ne verjame, temveč kot povabilo, da bi tako storili tudi drugi, vsak skladno z lastnimi sanjami, ki jih napajajo skupne vrednote in vera, da se lahko človek brez strahu dotakne drugega človeka in končno premaga svoj strah pred življenjem.

Goran Vojnović (foto: Boštjan Pucelj)

Goran Vojnović

Goran Vojnović je za svoj romaneskni prvenec Čefurji raus!, ki je postal prodajna uspešnica, je leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta. Po romanu je bila istega leta narejena uspešna gledališka predstava, leta 2013 pa je Goran po njem režiral film. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, ki je bil prav tako nagrajeno s kresnikom. Leta 2016 je Goran Vojnović izdal roman z naslovom Figa, za katerega je prejel svojega tretjega kresnika, leta 2021 pa še roman Đorđič se vrača, nadaljevanje romana Čefurji raus!. Leta 2020 je Vojnović za svoj roman Jugoslavija, moja dežela na Poljskem prejel ugledno nagrado angelus za najboljši srednjeevropski roman. Je tudi avtor štirih celovečernih filmov in več dramskih besedil, že več kot deset let pa ima redno tedensko kolumno v časopisu Dnevnik. Živi in dela v Ljubljani.

Iz knjige

Ko govorim o domovini, govorim torej o prostoru spominov, o prostoru družinskih vezi in prijateljstev, o prostoru izkušenj, pa tudi branj in poslušanj, o prostoru, ki se le v grobem prekriva s prostorom države, ki ji je bilo ime Jugoslavija. Govorim o čustveni geografiji, o prostoru, ki je in ni realen, ki delno še obstaja, delno pa ga ni več, prostoru, ki izginja in se hkrati pojavlja.

Z leti vse bolj ugotavljam, da sem otrok tranzicije. Bolj kot bi si to želel, me je namreč zaznamovala večna začasnost, tako tista v našem stanovanju kot tista zunaj njega. Odraščal sem v nedokončanem, večno prenavljajočem se svetu in nedokončanost mi je postala domača. Moj svet je svet, ki se šele gradi, šele oblikuje. Dokončnost me, naj mi je to še tako težko priznati, straši. Dokončnost mi je tuja.