Blaž Kutin: Celotno človeštvo živi v nenehnem stanju splošne krize

Blaž Kutin je nagrajevan scenarist, pisatelj in režiser. Za scenarij za nemški film Lara (2019) – prvi slovenski scenarij, posnet v tuji produkciji – je med drugim prejel nagrado novi talent EU na filmskem festivalu v Cannesu. Režiral je več kratkih filmov, nazadnje z vesno nagrajeni Poslednji dan Rudolfa Nietscheja, in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Njegova zbirka kratkih zgodb Tempirana bomba je bila leta 2018 nominirana za nagrado novo mesto, Kenozoik pa je njegov romaneskni prvenec, ki je pred kratkim nominiran za kresnikovo nagrado.

 

Blaž, naprej čestitke za nominacijo za nagrado kresnik. Vaš roman se imenuje »Kenozoik«. Za kaj pa v njem gre?

To je sodobni psihološki triler, v katerem se skupina bližnjih mlade medicinske sestre Lene nespametno odloči, da na njej preizkusi najnovejši ameriški priročnik za samopomoč. Ker jih njena depresivnost in pretirana občutljivost, sočustvovanje do vsega okoli sebe, preveč obremenjujejo, ji za rojstni dan priredijo posebne sorte »intervencijo«, v kateri poskrbijo, da izgubi vse, in sicer zato, da bi lahko začela ceniti, kar ima. Zgodba obravnava posledice te velike neumnosti, ki so povsem drugačne od tega, kar so hoteli doseči.

Zakaj tak naslov romana?

Kenozoik, geološka doba, v kateri živimo, pomeni novo življenje. To je doba sesalcev, med katerimi je brez posebnih težav prevladal človek, človeški egoizem in njegova orodja pa so ena od glavnih tematik, ki jih roman obravnava. Kot zanimivost: v začetku 80-ih let je beograjska novovalovska skupina Idoli za naslov svoje plošče »ukradla« naslov romana Borislava Pekića »Odbrana i poslednji dani«. Prvi komad na tej plošči je bil uspešnica z naslovom »Kenozoik«, ki sem jo zdaj jaz ukradel za naslov svojega romana. Neke sorte interna igra med literaturo in glasbo. Zdaj je spet na vrsti glasba.

 

Kako ste prišli na idejo za tako kompleksno in večplastno zgodbo, kot je »Kenozoik«?

Pred časom je moja življenjska partnerica hudo zbolela in pristala na intenzivni negi, imela je več operacij. Vsak dan sem jo obiskoval, bil sem čisto iz sebe od strahu. Moj mikrokozmos je bil resno ogrožen, jaz pa sem pri sebi opazil, da mi je postalo popolnoma vseeno za druge, pravzaprav za ves svet. Če bi takrat kdo prišel k meni in prosil za pomoč, je ne bi dobil. To je bilo grenko spoznanje. Ko sem bil v krizi, sem postal kreten. In iz tega se je porodila ideja za Kenozoik.

Zdi se mi namreč, da vsi, celotno človeštvo, živimo v nenehnem stanju splošne krize. Ne vemo, kaj točno počnemo tu, v čem je smisel vsega skupaj, in kaj, če sploh kaj, bo sledilo tej nenavadni izkušnji. Zato smo zmedeni, zato si lažemo, iščemo varnost, ki je ni, počutimo se ogrožene, podobno kot sem se jaz. In se temu primerno vedemo.

 

Ali ste med pisanjem naleteli na kakšne nepričakovane izzive ali presenečenja? Kako ste se z njimi spopadli?

Ko sem začel pisati roman, sem imel zgodbo že v glavi. Najprej je bila namreč zastavljena kot film, napisal sem scenarij in kasneje ugotovil, da s tem svetom še nisem opravil. Hotel sem se globlje zakopati vanj. Osnovna nit, hrbtenica zgodbe z začetkom in koncem vred, med pisanjem presenetljivo ni razpadla, ampak sem samo dodajal. Zato tudi ni bilo nekih posebnih presenečenj. Po vseh izkušnjah iz filma me naracija kot taka ne skrbi več, vem, kaj funkcionira in kaj ne. Kako tempirati zgodbo, kako in kdaj podajati informacije, da jih bo ravno prav. Vajen sem vleči in prepletati na ducate niti. Me je pa skrbelo, kako se bom odrezal v smislu sloga, ali bom našel svojo specifično pisavo. To je moj prvi roman, zato sem bil negotov, to pa je povzročalo stres. Nenehno sem nihal med skrajnima prepričanjema, da pišem nekaj res dobrega in da je vse skupaj povsem zanič. V tem smislu je bilo izčrpljujoče.

Kako ste ustvarili atmosfero skrivnostnosti in napetosti v romanu? Ste se zgledovali po kakšnih literarnih vzorcih ali ste raje uporabljali svoje lastne tehnike?

Nikoli se ne poskušam zavestno zgledovati. Seveda pa sem prepojen z vplivi, pa ne samo iz literature ali filma, ampak od vsepovsod. In glede na to, kakšen sem, se neke reči name lepijo bolj kot druge. Težko je odgovoriti, kako nekaj narediš. Skrivnostnost in napetost, kadar ju želim, delam po občutku, nimam pa posebnih tehnik, oziroma se jih ne zavedam. No, zagotovo jih imam, ampak o njih ne razmišljam, samo uporabljam jih. Veliko je razglabljanja, premišljevanja, poskušanja in popravljanja, dokler zadeva ne zafunkcionira na vseh nivojih kot celota.

 

Kakšen je bil vaš pristop k razkrivanju skrivnosti in razvoju zapletenih povezav med liki in dogodki v romanu?

Preden začnem pisati, si sicer delam zapiske, predvsem pa spoznavam svet, o katerem bom pisal. Živim v njem, dokler mi ne postane domač. Ni mi treba vedeti, kje stoji kak stol ali kaj nekdo rad pije. Moram pa začutiti vonj, ton, moram dobiti občutek za te ljudi. Jih spoznati na organski način, ne na silo, ne racionalno. In ko se v tem svetu enkrat lahko začnem prosto gibati, ko v njem postanem domač, začnem pisati in stvari gredo svojo pot. Niti, detajli, replike, ritem, dogodki, vse se mi začne porajati s precejšnjo lahkoto. Ne izmišljam si, ker vem, kakšni ti ljudje so. Poznam resnico o njih. Ne vodim jih, ampak pustim, da oni vodijo mene. Finski režiser Aki Kaurismäki je nekoč rekel, da ko želi napisati scenarij, najprej en mesec ne misli nanj, potem pa ga v enem dnevu napiše. Je nekaj na tem.

 

Ali bi rekli, da ima “Kenozoik” kakšno osrednjo temo, ki se prepleta skozi zgodbo? Če da, kako ste to temo izrazili v svojem delu?

»Kenozoik« obravnava določen tesnobno-eksistencialni občutek ujetosti ljudi v lastne okvire. In obravnava seveda posledice te nemoči. To je zgodba o ljudeh, ki so ravno dovolj pametni, da sami pri sebi vedo, kaj vse je narobe z njimi, a hkrati ravno dovolj neumni, da si ne znajo pomagati. Ujeti bredejo po tem vmesnem prostoru, medtem ko jih življenje neizprosno vleče naprej. Tragikomično in pogosto absurdno, a vendar resnično. Avtoimunske bolezni, ki so dandanes vse bolj razširjene, torej bolezni, pri katerih telo napada samo sebe, se mi zdijo lepa prispodoba za to, kar sem poskušal opisati. Seveda s humorjem.

 

Kako bi opisali svoj slog pisanja in kakšni so bili vaši cilji pri ustvarjanju tega romana?

Rad pišem preprosto, jasno, brez odvečnih besed, brez kakršnega koli balasta, predvsem pa natančno. Rad bi, da je vsaka beseda prava in na svojem mestu. Če se nekaj da povedati v enem stavku, ne bom uporabil dveh. Zelo pazim na ritem, spet in spet prebiram napisano in tempiram. Obračam besede, jih črtam, spreminjam ali dodajam. Vsaka poved mora povedati nekaj novega in vsebovati resnico, kot velja za svet, ki ga popisujem. Ne maram razlaganja. Trudim se, da bi bile stvari dovolj jasne, ravno prav razdelane, a želim, da jih bralec sam poveže in pride do zaključkov. Tak sem tudi kot bralec ali gledalec. Nočem odgovorov, do teh hočem priti sam in na svoj način. Pri pisanju zato predvsem zastavljam vprašanja in odpiram teme, poskušam, bolj ali manj uspešno, dati misliti. Želim pa tudi, da bi bil bralec na koncu zadovoljen, da bi imel določen občutek sitosti. Preveč odprto vse tudi ne sme biti. Stremim k pravi meri.

 

Na čem delate zdaj? Lahko pričakujemo nov roman?

Vsekakor ga imam v načrtu, ampak ne vem, kdaj bom utegnil. Vem, o čem bi rad pisal, delam si zapiske, velik problem pa sta čas in še bolj energija. Preživljam se pretežno s scenaristiko, kar pomeni, da že podnevi običajno pišem, zato ne morem pisati še zvečer, vsaj ne nečesa čisto drugega, ker sem iztrošen. Ko se v nekaj res vržem, in roman je taka reč, kreativno obenem težko počnem še kaj podobnega, kajti povsem me posrka. Glede vsebine pa raje nič ne rečem, preden bo narejeno.

 

In za konec, kaj za vas pomeni to, da je »Kenozoik« nominiran za nagrado kresnik?

To mi strašno veliko pomeni, še posebej, ker gre za moj romaneskni prvenec, sploh pa sem na literarni sceni precejšen novinec. Od nekdaj sem si želel napisati roman, a šele v zadnjih letih sem začutil, da ga imam v sebi. Zato je bil moj osnovni cilj napisati takega, da bom z njim čim bolj zadovoljen. Med pisanjem nisem delal kompromisov, ampak sem ga pisal zase. Kar pa nikakor ne pomeni, da ne bi hotel, da je všeč tudi drugim. Nasprotno. Več ko vložiš dela, bolj ambiciozen postajaš. Nominacijo jemljem kot potrditev in sem zanjo nadvse hvaležen.