Boris Kolar: Sprehodi niso le po geografskih, temveč tudi po zgodovinskih dimenzijah.

Boris Kolar: Sprehodi niso le po geografskih, temveč tudi po zgodovinskih dimenzijah.

 

Boris Kolar je ekolog in ekotoksikolog pri mariborskem Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu pa deluje kot zunanji strokovnjak za okoljska tveganja. Bil je kolumnist Večera, v slovenskem literarnem prostoru se je pojavljal z redkimi objavami v literarnih revijah, poznamo ga po romanih Iqball hotel in Potopimo Islandijo!, ki sta bila v ožjem izboru za nagrado kresnik. Njegova besedila pripovedujejo o tesnem stiku z naravo, so svetla, predvsem pa izjemno duhovita. Njegova knjiga O vinu, kozah in drugih prevarah je pred kratkim prejela nominacijo za resnikovo nagrado.

 

Kako ste prišli na zamisel za to knjigo? Kakšen je bil vaš navdih za tako nenavadno zgodbo?

S soprogo sva potovala po južni Franciji in na nekem zakotnem trgu sem kupil mladi sir s kupčkom kaviarja sredi pogače. Sir je bil nepopisno brezvezen, zato sem posumil, da se za neskončno neokusno delikateso skriva nekaj več. In res se je, zadaj je bil vrt, kjer je mrgolelo najrazličnejših slastnih zgodb.

 

Kako ste v svoji knjigi združili elemente srednjeveškega imaginarija z ekološkimi temami?

Tokrat sem ekološke teme skrčil  na medvrstne odnose med glavnimi protagonisti, ki v sodelovanju iščejo vsak svojo korist. Če pogledate pisanje z očmi ekologa,  se bo pokazalo, kako služabnik škofa Yvesa in diplomat ter staroverski drehnar, Svetovid iz Posočja, delujeta v protokooperaciji – od sodelovanja imata oba dobrobit. Prvi išče korist za svojo družino in grofu Toluškemu poplača očetov dolg, drugi pa obvaruje svojo plemensko skupnost pred križarskim pohodom inkvizicije. Ugos in njegov gospodar delujeta v komenzalskem odnosu, ki bi včasih lahko mejil celo na parazitizem, a škof tega nikakor noče videti. Niti takrat ne, ko je zelo očitno, da je Ugos kukavičji oče škofovim otrokom. Seveda je tu tudi izrazito plenilski odnos med Mauriciusom Lupusom (Canis lupus v latinščini pomeni volk) in odpravo kozjih snubcev –plenom –, ki si ga je nagledal.

 

Ali ima vino morda kakšen skriti pomen? Ali lahko pojasnite pomen vina in njegove transformacije v zgodbi, in ali je slučajno povezan z ekološko tematiko (dobro in slabo vino)?

Trditev, da je neko vino najboljše na svetu, je seveda absurdna, ki je ni mogoče preveriti. Subjektivne ocene o nečem najboljšem na svetu so vedno literarno zanimive. Katera je najboljša pesem, najlepša ženska, najbolj dišeči cvet ali pa najboljša jed na svetu? Škof je bil prepričan, da je njegovo vino najboljše v krščanskem svetu, pomenilo mu je vse, zanj je bilo smisel življenja, kar je služabnik Ugos ves čas službovanja pri njem s pridom izkoriščal. Ostareli Ugos je o moči, ki jo ima najboljše vino na svetu razlagal novopečenima cerkvenima dostojanstvenikoma, vnuku Gureauju in Bertrandu, bodočemu papežu. »Vino ima moč,« pravi, »da človeka, ki bi se izgubil na poti čez dvorišče naredi junaka, ki gre sredi zime na dolgo pot v sneg in veter h grozni druidinji po pomoč, očuva strehe nad staroverskimi ognjišči v Posočju in jim zagotovila stoletje svobode, ima moč, da na drugi strani cesarstva ohrani rodove skupaj z njihovo vero.« Najboljše vino botruje naklonjenosti med Avignonom in Oglejem, ki je mestoma prineslo blagostanje in napredek. Zakaj bi se torej čudili papežem, ki so v začetku štirinajstega stoletja preselili svoje kurije iz Rima v Avignon, kjer je najboljše vino v krščanskem svetu?

Kaj vas je pripeljalo k izbiri specifičnih krajev in kultur, ki jih obravnavate v knjigi?

Uživam v potovanjih po drugih deželah, rad se sprehajam med ljudmi, ki nimajo enake zgodovine, pogledov na svet, jezika ali kuhinje kot moji sosedje, sovaščani, someščani, sodržavljani. Literatura omogoča sprehode po svetovih, ki si jih pisec sam ustvari. Toda ti sprehodi niso le po geografskih, temveč tudi v po zgodovinskih dimenzijah.

 

Kakšen je bil vaš pristop k raziskovanju in vključevanju zgodovinskih dogodkov, kot je preselitev svetega sedeža v Avignon, v zgodbo?

Kompleksna vodilna zgodba, kot je ta, potrebuje čvrsto in stabilno okolje, ki je lahko povsem namišljeno, ali pa, kot v primeru tega romana, potrjeno s strani arheologov in zgodovinarjev. Mogoče je bila moja izbira zahtevnejša, saj se mora fikcija skladati in vključevati v zgodovinsko izpričane dogodke. Ker je roman nastajal postopoma, sem si kmalu po prvih poglavjih pripravil rokovnik, v katerega sem zapisoval zgodovinska sosledja, vladarje, papeževanja, dežele, njihova imena in meje posesti, potek katarske vojne, bitke in seveda druge dogodke, ki jih je bilo mogoče vplesti v zgodbo, ali pa bi nanjo lahko vplivali. Za zgodovinski esej bi to zadoščalo, za literarno delo pa je treba vedeti še, katere pasme vlečnih in jezdnih konj so bile takrat na območju današnje južne Francije, s katerimi imeni so se klicali ljudje, kaj so jedli in katere začimbe so potrebovali. Tudi h katerim svetnikom so se priprošali, in ali so ti takrat že bili svetniki. Seveda je bila osrednja novica takratnega visokega srednjega veka preselitev papežev iz Rima v Avignon. A selitev se je dogodila kakšnih osemdeset let po dogodkih v zgodbi, zato je bilo treba zadevo spraviti v časovno soodvisnost. No, tudi pri tem je priskočila na pomoč čarobna privlačnost obljubljenega najboljšega vina v krščanskem svetu.

 

Kakšen vpliv ima strokovno znanje na vaše literarne projekte?

Kaj pa vem, sam to težko presodim. Najbrž, podobno kot vsak avtor, zgodbe postavljam v okolje, v katerem se počutim suverenega.

 

Knjiga obravnava tematiko na humoren način. Ali je bil izziv vplesti humor v tako kompleksno zgodbo?

O tem med pisanjem nikoli ne razmišljam; situacije so namišljene. Očitno se v moje pisanje vedno prikrade humor, ali pa tam nekje že čaka, in ko pride mimo dogodivščina, ji prav tiho skoči za vrat, da še sama ne ve, kdaj.

 

Kakšen je bil vaš proces pisanja?

Počasen, zelo počasen, roman je nastajal približno dvanajst let.

 

Kako ste razvijali like in zaplet v zgodbi?

Praviloma imam zelo liberalen odnos do likov in se potem, ko jih ustvarim, ne ukvarjam več z njimi. Imajo vse možnosti, da se razvijajo, kot jim ugaja. V tem romanu sem malo pomagal le gromozanskemu Gombalu, ki je močan kot medved in skoraj tako pameten. Gombal se iz neotesanega, nasilnega vojaka v popotni druščini prelevi: otrese se svoje grobe lupine, pod katero se najde topla, preprosta duša, ki se pogovarja s konji in skrbi za skočnega kozla.

 

Kaj bi želeli, da bralci odnesejo iz vaše knjige?

Nisem pisec, ki bi bralcu želel posredovati umna ali moralna sporočila. Želim le, da bralec uživa v literarni izkušnji. Ta pa je tisto sladostrastje, ki nas žene, da vedno znova posegamo po knjigah, ki nas pusti brez besed in je krivo, da zaspimo s cmokom v grlu, ali pa nas z blagim nasmehom pospremi skozi drevored v mesto.

 

In na koncu, kaj vam pomeni nominacija za Kresnikovo nagrado, zlasti ker to ni vaša prva nominirana knjiga?

Nominacije sem iskreno vesel. Tretji roman, tretja nominacija. Ampak še kako sem se zavedal, da slednja nikakor ni samoumevna.

Tisto torkovo jutro sem se zbudil v hotelski sobi na robu Stockholma, z enim očesom sem gledal mrzlo, oblačno jutro, ni se mi dalo iz postelje, pa tudi spati nisem več mogel. Na telefonu sem odprl spletno izdajo Dela in zagledal naslov, ki me je v trenutku spravil na noge. Evo ga, nominacija med desetimi romani leta. To je priznanje, da je roman dober; priznanje vsem, ki smo ustvarjali knjigo, poleg mene in junakov iz zgodbe. Hvala urednici Ani Geršak, lektorju Jerneju Župančiču in korektorici Brigiti Judež, mojstru oblikovalcu Juriju Kocuvanu in Ahmedu Buriću za bogomilske konzultacije. In seveda Založbi Goga.

Mislim, da nominacije in nagrade kotirajo tako visoko, kot so postavljeni kriteriji za uvrstitev v izbor ali za zmago. Verjamem, da komisija postavlja predvsem kriterije, ki ocenjujejo kakovost literature kot take. Brez spolnih in nespolnih kvot, starih in mladih, prvih in zadnjih, teh založb in onih založnikov. Da bi se lahko Jurčič ali Bartol uvrstila vsaj med polfinaliste, če že ne med peterico.