Dušan Šarotar: »Eno ustvarjalno življenje se zdi premalo.«

Dušan Šarotar je pesnik, pisatelj, prevajalec, scenarist in fotograf. Je avtor več kot dvajsetih knjižnih del, ki so bila prevedena v mnoge jezike. Večkrat je bil nominiran za nagrado Kresnik. Njegova dela skozi poetični jezik nagovarjajo temo spomina: piše o svoji družini, zgodovini in tematizira usodo judovske skupnosti na slovenskem. Ustvarja literaturo, a piše tudi za film: je avtor številnih scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter portrete slovenskih umetnikov. V okviru EPK Maribor 2012 je imel v mariborski sinagogi razstavo avtorskih fotografij z naslovom Duše. Njegove pesmi in proza so bile vključene v več domačih in tujih antologij, navdušujejo tako domačo, kot tudi tujo bralsko publiko in strokovno javnost. Z avtorjem smo se pogovarjali ob izidu ponatisa njegovega romana Ostani z mano, duša moja.

 

Vaša literarna dela pogosto raziskujejo usodo judovske skupnosti v Prekmurju. Kaj vas je pritegnilo k tej temi in kako se je vaše pisanje razvijalo skozi raziskovanje teh tragičnih zgodb?

Verjamem, da pisatelji ne izbiramo teme povsem naključno, ničesar literarno vrednega si ni mogoče preprosto izmisliti. Odkriti moraš svojo zgodbo. Moja pripoved je tesno povezana z zgodovinsko usodo prekmurske judovske skupnosti in hkrati je to osebna zgodba mojega starega očeta. Šele, ko greš zares globoko in daleč, spoznaš, da je potrebno še veliko napisati. Eno ustvarjalno življenje se zdi premalo.

 

Naslovnica knjige: Nikomah Poroča

 

V svojem pisanju se pogosto posvečate prepletu preteklosti in sedanjosti, kar ustvarja edinstveno mešanico časovnih obdobij. Kako vam uspeva ohranjati ravnotežje med zgodovinskimi dejstvi in literarno interpretacijo (predelavo)?

 Preden sedem pred prazen list, poskušam čimveč prebrati, raziskati, videti in poslušati, tudi potovati je nujno. Šele po dolgih periodah tišine, ko potrpežljivo čakam na notranji glas, zapišem prve besede. Literatura je narejena iz domišljije, imaginacije, vendar je v njej tudi veliko premišljevanja, notranjih spoznanj ter nenazadnje uvidov, osvetlitev, ki niso povsem razložljivi in povsem pripadajo zgolj umetnosti.

 

Janez Pipan je za roman Zvezdna karta zapisal, da so “besede med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi.” Kako vi dojemate vlogo jezika v literaturi, še posebej v kontekstu pripovedovanja zgodb ljudi, ki so preživeli ali bili priča grozotam vojne?

Jezik je kraljevska in hkrati trnova pot v poezijo, umetnost nasploh. Vse, kar lahko povem, je narejeno iz jezika, vendar je po drugi strani, tudi vse, kar ne moremo povedati z vsakdanjim jezikom, skrito v jeziku. Ne zanima me več zgodbarstvo, vedno bolj se sprašujem in iščem načine, kako je še sploh mogoče pripovedovati v današnjem svetu. Pisanje je tudi žalovanje. Proces soočanja s preteklostjo in odkrivanje samega sebe.

 

Naslovnica knjige: Zvezdna karta

 

Vaša dela so prepletena z melanholičnimi podobami panonske pokrjine. Kako pokrajina vpliva na vaše pisanje in ali jo dojemate kot enega izmed ključnih likov v svojih zgodbah?

Pokrajino, v mojem primeru panonsko, nižinsko in tudi hribovito Goričko, vedno bolj doživljam kot notranji prostor, literarno pokrajino, ki se nikoli povsem ne prekriva z geografskim ozemljem. Moj notranji svet je melanholičen, zato gledam s takšnimi očmi tudi svet okrog sebe. Lahko da veliko tega, kar opazim v sebi, zares ni v pokrajini. Mnogi tam ne poznajo melanholije.

 

Ste avtor številnih scenarijev za dokumentarne in igrane filme. Kako se vaše pisanje za film razlikuje od pisanja literature? Ali obstajajo določeni elementi, ki jih vnašate v oba medija?

Vsak medij ima svoj lasten jezik in tudi ustvarjalni proces poteka povsem drugače, ko pišem pesem ali scenarij za dokumentarni film. Če je skupnega ali vsaj podobnega, je to zgolj moj notranji občutek, predstava, ki pa jo je šele potrebno izraziti na ustrezen in mediju lasten način.

 

Kot scenarist in fotograf imate izkušnje z različnimi umetniškimi mediji. Kako ti mediji vplivajo na vaše literarno ustvarjanje? Ali se med njimi pojavljajo vzajemni vplivi?

Zdi se mi, da vedno bolje, jasneje in dalje vidim v literarno pokrajino, ter da vse bolj natančno in podrobno berem svoje fotografije. Takorekoč ves čas prenašam nevidno v vidno, pri čemer pazim, da ne poškodujem skrivnosti.

Naslovnica knjige: Ostani z mano, duša moja

 

Na razstavi “Duše” v mariborski sinagogi ste predstavili avtorske fotografije, povezane s holokavstom. Kako ste združili svojo fotografsko in literarno vizijo pri tem projektu in kaj ste želeli s tem izraziti?

Oblaki, nočno nebo, premišljevanje o neskončnosti, tišina in seveda jezik, so zame večni vir navdiha. Poleg pisanja sem v nekem trenutku pričel tudi navdušeno fotografirati. Spraševal sem se kaj me je zares pritegnilo v svet slik, podob, in odgovor, ki se mi je prikradel, morebiti je to samo moja tolažba, je bil, da je to, o čem pišem, mogoče tudi fotografirati, dušo, namreč. In tako sem ustvaril obsežen cikel fotografij oblakov, ki so seveda prispodobe za duše, ki prihajajo in odhajajo kot spomin.

 

Glede na to, da ste bili že večkrat gost mednarodnih literarnih festivalov in rezidenc, kako vidite vlogo teh platform pri spodbujanju literarnega ustvarjanja in kulturne izmenjave?

Nisem povsem prepričan, oziroma ne verjamem, da je mogoče z nekakšnimi platformami vzpodbuditi literarno ustvarjanje, če pa že, bi to bila verjetno zelo generična književnost. So pa rezidence vsekakor dobrodošle in dragocene oblike za iskanje miru, pešačenje in sanjarjenje. Vsako potovanje, prijetno ali naporno, se mi je vedno razkrilo kot ustvarjalna pot.

 

Kako doživljate priznavanje in prepoznavnost v literarnem svetu, še posebej na festivalih, kot je Vilenica? Kaj vam pomeni biti del tega širšega literarnega prostora?

Vsekakor me veseli, da so nekaj več svetlobe deležne moje knjige. Pri tem sem se srečal in sodeloval s številnimi ljudmi, ki jih cenim, in ki so izkazali veliko pozornosti, tudi spoštovanja do mojega dela, kar je seveda največ, kar si lahko vsak ustvarjalec želi. Zares pa se ni spremenilo nič. Velike ulične uči bodo hitro ugasnile, upam le, da bo še dolgo brlela luč nad mojo pisalno mizo.

 

In za konec: na čem delate zdaj in kdaj lahko pričakujemo novo knjigo?

 Zares kmalu, nekje pozno jeseni, ko zmanjkuje svetlobe, bodo izšle Osvetlitve.

 

Foto: Mankica Kranjec