Mohamad Abdul Monaem: “Če zmorete prisluhniti drugim, boste napisali veliko romanov.”

Ob izidu romana Kukavičji mladič, avtobiografske zgodbe v Sloveniji živečega sirskega pesnika in založnika Maohamada Abdula Monaema, smo spregovorili z njim o snovanju romana, izzivih na pisateljski poti, smislu umetniškega dela in likih, ki polnijo knjigo. Kukavičji mladič je pretresljiv popis poti v neznano, v iskanju varnosti in svobode. Spremlja protagonista po imenu Haled, ki se kljub nemogoči situaciji trudi, da bi dospel v Evropo, naposled pa se ustavi v Sloveniji. To je prvi roman v arabskem jeziku, preveden v slovenščino, ki nima arabske knjižne izdaje. Prevod je delo Zarje Vršič, s katero sta z avtorjem v prevajalskem procesu tudi sodelovala. 

Vaš roman se začne z delom, kjer govorite njegovem nastanku, o tem, kako ste začeli pisati to zgodbo – kdaj ste prvič vedeli, da boste napisali nekaj o vaših izkušnjah na begunski poti v Slovenijo?

Svojo prvo pesem sem napisal, ko sem bil star trinajst let in jo objavil v reviji. Ko sem bil star približno 24 let, sem začel pisati kratke zgodbe in romane, čeprav teh besedil nisem hotel objavljati, ker sem si želel pisati samo poezijo. Moj boter je slavni pesnik Mahmoud Darwish in ko je prebral pesem, ki sem jo napisal pri trinajstih, mi je rekel: »Ti boš pesnik«. Kot sem opisal v Kukavičjem mladiču, sem bil v Alephu založnik, zaradi tega pa sem imel težave s sirskim režimom in cenzuro, napisal sem dva romana, ki ju nisem mogel objaviti in sem ju moral dobesedno zažgati. Ko sem leta 2016 bežal v Evropo sem v Grčiji na meji prvič začutil, da moram napisati, kaj se je zgodilo z nami, begunci, v tistem trenutku v tisti vasi. Nenadoma sem začutil veliko svobodo, da sem v Evropi in lahko pišem, kar hočem. Ko sem prišel v Slovenijo, sem spoznal pisatelja Andraža Rožmana in ko sem omenil, da želim napisati roman, me je povabil v svojo hišo v Mengeš. Tam sem napisal prvih nekaj strani tega, kar je potem postala ta knjiga. Nisem pa imel veliko upanja, da bo izšla, ker nisem imel prevajalca v slovenščino. Ko sem še potoval v Slovenijo, sem spoznal moškega, ki je želel biti pisatelj, kot jaz. Povedal mi je: v Siriji živi 25 milijonov ljudi in vsak od njih ima svojo zgodbo, svoj roman, ki bi ga lahko napisal. Sem le eden od teh 25 milijonov.

Roman ste zaključili leta 2019, a ste kar nekaj časa iskali prevajalca, kot ste že omenili. Nato ste se povezali s prevajalko Zarjo Vršič, pričujoč roman pa je njen prvi prevod iz arabščine. Kako sta z Zarjo sodelovala pri prevodu?

Zarjo sem spoznala leta 2022, ker imava skupnega prijatelja. Želela me je spoznati, ker je takrat začela študirati arabščino, ko je bivala v Egiptu. Po tem sva se nenehno srečevala in pomagal sem ji pri učenju. Leta 2023 sem spoznala Jelko Ciglenečki z Založbe Goga, ki mi je povedala, da bi rada izdala moj roman, vendar da nima prevajalca. Rekel sem ji, da ga imam pa jaz. In potem smo uresničili ta projekt. Zarja se je izjemno potrudila s prevodom in v ta roman vložila vso svojo dušo.

Haled, vaš glavni junak, na poti prečka Turčijo, Grčijo in Balkan, na vsaki od teh »postojank« pa mu preti drugačna nevarnost. Kako ste želeli predstaviti vse te tri točke njegove zgodbe, vse te tri geografske lokacije, kjer se Haled srečuje z različnimi strahovi in žalostmi?

Haled ima zelo veliko srce in nenehno gleda na različne kraje in tamkajšnje ljudi kot otrok: z ljubeznijo. Nekega večera v Izmirju ga je prijatelj vprašal, zakaj je na enem kraju že tako dolgo in ali si je premislil glede odhoda v Evropo. Toda Haled pravi, da ne, vendar omeni, da bi sprejel tudi azil v Turčiji. Ko prispe v Grčijo, je tako poln upanja, da prvič vdihne svobodo, ker vidi svobodo kot nekaj, kar obstaja samo v Evropi. Njegovo srce je tako veliko, da lahko sprejme vse te različne države in kulture.

Na poti sreča veliko zelo različnih ljudi in skoraj vsak od njih mu pove svojo življenjsko zgodbo. Zdi se, da dajete velik smisel trenutkom, v katerih lahko delimo svoje življenjske usode. To je zelo ganljivo, saj ne pišete samo o Haledu, ampak o številnih različnih osebah in njihovi pogosto travmatični preteklosti. Je edina stvar, ki daje Haledu upanje to, da lahko deli svoje občutke z drugimi in da se lahko poveže z njimi v tako skrajni situaciji?

Haled je dober poslušalec, zato mu ljudje radi pripovedujejo o sebi. To dejstvo, da ljudje potrebujemo druge ljudi, da moramo biti sposobni drug drugemu povedati o svojih težavah, je tu bistveno. Haled ne reagira na stvari, ki jih sliši, ki mu jih ljudje govorijo, preprosto samo posluša. Če zmorete prisluhniti drugim, boste napisali veliko romanov. Ko govorimo o ustvarjanju umetniškega dela, moramo vselej narediti korak nazaj in razmisliti, zakaj v knjigo vključujemo določene like, zakaj moramo pisati o zgodbi določene osebe. Moj odgovor je: o teh ljudeh moram pisati, ker bodo prihodnje generacije tako lahko brale o zgodovini in ne bodo več šle v vojno, da bi živele skupaj v miru. Zame je to smisel umetnosti: umetnost je vedno namenjena za prihodnosti. Preživela me bo.

Glede na to, da gre za avtobiografski roman, me zanima, zakaj ste glavnega junaka poimenovali Haled, zakaj torej nima kar vašega imena?

To ime ima poseben pomen: pomeni »oseba, ki živi večno«. Haled je tudi ime resnične zgodovinske osebnosti, vojščaka, ki je sčasoma postal Musliman in je potoval iz Savdske Arabije v Gruzijo, morda pa je celo prečkal Balkan. Ta njegova pot je podobna poti, ki jo mora opraviti Haled.

Nekje v romanu zapišete: »čas za begunce ne obstaja« Kaj ste mislili s tem?

Begunec je beseda s slabim prizvokom. Jaz sem se kot begunec že rodil. Če si begunec se počutiš, kot da nikamor ne spadaš. Ljudje ti pomagajo, ja, ampak ne bi pa živeli s tabo ali v tvoji bližini. Počutiš se, kot da te nima nihče rad. S to besedo, begunec, pridejo grozljivi občutki. Rojen sem v begunskem centru v Alepu, a ko sem odrastel sem za nekaj časa kar pozabil na občutke, ki so me prevevali tam. Potem pa sem znova postal begunec. Morda v tem odlomku, ki ste ga omenili, pišem o nekem osebnem občutju, da za begunce ne obstaja čas, ker nimajo časa za nič drugega kot le za pobeg, da bežijo, nimajo časa, da spijejo kozarček s prijatelji, da se zaljubijo. Ko sem bival v begunskem centru v Alepu sem mislil na to, da moram hitro odrasti, da ga bom lahko zapustil in bil svoboden, a ko sem bil na poti v Slovenijo sem stalno prehajal med begunskimi centri , bil sem celo v begunskem centru v Šentilju, torej stalno sem se premikal od enega k drugemu. Kadar sem na primer bežal čez kak hrib ali sedel na vlaku z drugimi begunci, sem kdaj pa kdaj zagledal ljudi, ki so bili le navadni ljudje, v navadnih oblačilih, kako preprosto živijo svoja življenja. Mi pa nismo imeli takšnih, normalnih življenj.

V knjigi opisujete tudi pretresljiv dogodek, v katerem Haled pri prečkanju morja skoraj izgubi življenje in je nato hospitaliziran. Kako ste pisali o tako travmatičnem dogodku, kako občutke ob nečem takšnem sploh preliti v besede? Verjetno si večina od nas ne more predstavljati, da bi preživelo kaj takšnega…

Stvari, ki jih opisujem so se resnično zgodile. O njih sem lahko pisal šele po nekaj letih, ko sem si nekoliko opomogel. Želel sem pisati o tem, kar smo prestajali na tej poti do svobode. Bralci morajo razumeti takšne grozljive stiske in smrti, da bomo v prihodnosti živeli bolje. Če ne bi bilo meja, bi lahko begunci potovali varno, mi pa smo morali prečkati morje po ilegalni poti ob čemer je umrlo veliko ljudi. Zato sem želel pisati tudi o otrocih, ki bežijo, saj se jih spominjam, spominjam se njihovih glasov, njihovih mater, vse do danes. Na svoji poti sem videl marsikaj, ker pa sem pisatelj, je moje poklicanje, da moram pisati o vsem, kar sem videl.

Vsak dan v novicah beremo o smrtih in beguncih, ampak to so samo statistike, ko pa pišem o svojih likih, pa jim dam neko novo življenje. O tem je težko razmišljati, vem, ampak ko sem napisal ta prizor na morju sem tudi sam fizično čutil posledice vsega, kar je minilo. Teh stvari ne morem pozabiti.

Ali imate med pisanjem v mislih bralca, glede na to, da večkrat omenjate, kako se počutite povezne s svojo publiko?

Seveda mislim na bralca. Ampak šele, ko urejam rokopis.

Pa ste veliko urejali knjigo, glede na to, da je izšla nekaj let po tem, ko ste jo končali?

Najprej vedno pišem samo zase. Tu gre za poseben občutek ega – to so moji liki, moje besede, moj papir. Ko pa grem znova čez svoje besedilo, pa mislim na bralca, da ga lahko bolje nagovorim, da se ga lahko res dotaknem na vsaki strani, da na kakšnem mestu pišem tudi bolj lahkotno in tako naprej.

Haled na poti spozna veliko dobrih ljudi, pa tudi veliko ljudi, ki imajo resnično slabe namene. A, da bi lahko dospel do cilja, mora večkrat sprejeti odločitev, da bo nekomu slepo zaupal, da mu pomaga. Pišete o ljudeh, ki izkoriščajo osebe, ki bežijo od doma, ki prežijo na njih, njihov denar, njihova življenja. Kakšen je ta notranji konflikt v Haledu?

Tu sem želel povedati, dani vse črno-belo. Moraš skočiti v neznano. In nekdo ti bo pomagal. Nekdo pa te bo napadel, te oropal, ti škodoval. Vendar vseeno moraš nadaljevati svojo pot. Ko se zaljubimo, na primer, je najprej vse v redu, po letu ali dveh pa se bomo morda skregali do konca. Kaj se je zgodilo? Življenje pač ni enobarvno in marsikdaj se zgodi, obdaja nas stotine različnih barv, odtenkov, idej. Poleg tega sem želel pokazati tudi, da je v čisto vsaki osebi nekaj pozitivnega. Tudi, če je slab človek je v njem nekaj človeškega – to človečnost je treba prebuditi. Rad bi, da bralci gledajo na prihodnost na svetel način. Zame je življenje pozitivno, ne žalostno. Nekega dne bomo vsi mrtvi. Ampak danes moramo misliti na to, kar je dobrega v jutrišnjem dnevu.