Pia Prezelj: Vsi so ljudje precepov, ljudje nians, vsi se trudijo delati dobro, a trud, kot vemo, ni dovolj

Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta 2022 prejela nagrado čuvaj/watchdog, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije, za roman Težka voda (Goga, 2023) pa nagrado Društva slovenskih pisateljev za najboljši literarni prvenec leta. Za ta roman je Pia letos prejela kar tri nominacije: za kresnika, Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Lani je prejela tudi nagrado za najboljši prvenec knjižnega sejma 2023.

 

Pia, na začetku čestitke za nominacije, ki ste jih prejeli. Vaš roman Težka voda je že prejel nagrado za prvenec leta na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu. Kaj vam pomenijo te nagrade?
Kot vsem, ki pišemo, mi nominacija oziroma nagrada seveda pomeni veliko potrditev in spodbudo za delo, pa tudi občutek pripadnosti literarni skupnosti, kar ni niti zanemarljivo niti samoumevno, sploh ne za avtorico prvenca. Se mi pa zdi pomembno, da avtorice in avtorji svoj odnos do dela oziroma do literature na splošno gojimo mimo nominacij in nagrad, saj pisanje zahteva pripadnost, ki vztraja tudi, ko nismo prepoznani in brani, ko nam čas ni naklonjen in ko se zdi, da pišemo izključno zase.

Kako ste prišli do zamisli za tako kompleksno in globoko pripoved, kot je Težka voda?
Pripoved Težke vode se je razvijala postopoma, gradila in dograjevala se je med samim pisanjem, od temeljev navzgor, izšla pa je iz ideje za kratko zgodbo, ki bi opisovala življenje starejšega para. V to tematsko polje sem se usmerila po smrti babice, hecno pa je, da knjigo zdaj prebira moj dedek, njen mož, ki zaradi demence biva v domu za starejše. Velikokrat, ko ga obiščemo, ima v rokah Težko vodo – čeprav dostikrat obtiči na isti strani.

Kako ste razvili like, kot so Ida, Marta, Tone in Lojze, ter kako so njihove zgodbe povezane v okviru vaše pripovedi?
O njihovi prepletenosti je mogoče razpravljati v nedogled, a pri vsem tem je morda najpomembnejše to, da njihovi odnosi niso stereotipni – niti Ida niti Marta nista le ubogi vdovi, zatirani s strani moža in širše, patriarhalne vaške skupnosti, in Lojze ni tipični, stereotipni duhovnik. Vsi so ljudje precepov, ljudje nians, vsi se trudijo delati dobro, a trud, kot vemo, ni dovolj. So liki, ki jih ne vzljubiš navkljub njihovih zdrsov, temveč prav zaradi njih.

Kakšen je bil vaš proces raziskovanja teme krivde in njenega vpliva na življenja vaših likov?
V romanu sem želela prikazati različne načine nošenja krivde oziroma spopadanja z njo, vezane predvsem na udarce, ki smo jih namerno ali – pogosteje – nenamerno prizadejali tistim, ki jih imamo najraje. Liki se ukvarjajo tudi z obžalovanjem neizživetega, neizrečenega, s krivdo nemoči. Morda so krive ure verouka, a resnično verjamem, da nas občutek krivde usmerja bolj oziroma večkrat, kot bi si upali priznati.
Kako ste ustvarili vzdušje vaške skupnosti, ki je tako intimna in hkrati polna skrivnosti?
Preden začnem pisati, se vselej najprej umestim v atmosfero. Ta me nato usmerja tako v vsebinskem kot v formalnem smislu, saj si želim, da bralec resnično vstopi v svet romana, da se ta zgradi okoli njega, se razmahne v vsej širini – tudi zato se v romanu pojavljajo tudi okusi, vonji, barve, zvoki. Svet, ki ga ustvarim, mora živeti sam zase, jaz ga med pisanjem nato le obiskujem.

So vaše pisanje navdihnile ali nanj vplivale literarne in kulturne tradicije, glede na to, da se roman odmika od tradicionalnih vzorcev slovenske povesti?
Roman se poklanja slovenski kmečki povesti, avtorjem, kot sta Prežihov Voranc in Ivan Potrč, a se od nje, kot ste dejali, hkrati odmika – oziroma nakazuje smer, v katero lahko v obravnavi ruralnega, kmečkega okolja in motivike stopa sodobni slovenski roman. Tradicija je ključna, a jo je ključno tudi premišljati na novo in jo s tem morda celo približati tistim, ki jo vidijo kot nekaj bodisi preživetega bodisi abstraktnega.

Kako vam je uspelo izraziti kompleksnost in globino čustev svojih likov, zlasti Ide, ki se sooča z zamolčano preteklostjo in neizživeto prihodnostjo?
Uh, na to vprašanje bi morda bolje odgovoril kakšen literarni kritik, ki je prebral Težko vodo. Sama težko ocenim, kako oziroma ali mi je uspelo zaobjeti Idino kompleksnost, gotovo pa sem k temu stremela, saj sem se želela zoperstaviti simplificirani, klišejski, neizdelani podobi starejše ženske oziroma vdove, ki jo dostikrat zasledimo v slovenski literaturi. Vesela sem, ko mi bralci in bralke pišejo, da so se v Idi prepoznali – ali da so v njej prepoznali svoje mame in babice. To je največja potrditev, da je lik celostno zasnovan.

Ali ste med ustvarjanjem tega dela naleteli na kakšne posebne izzive ali dileme, ki so oblikovale končno obliko romana Težka voda?
Izziv je bila predvsem fragmentirana forma, ki sledi Idinim spominskim preskokom oziroma krušenju njenega vsakdana; sploh, ker je bila to moja prva izkušnja z romaneskno formo in sem morala sproti odkrivati svoje pristope in načine. To je pomenilo veliko poskušanja, precej obupavanja, a tudi precej veselja, ko mi je naposled uspelo. Ker knjiga zahteva, da bralec pripoved sestavlja med branjem, postopoma, je bilo treba razkriti in zamolčati ravno dovolj, ravno dovolj stvari pustiti v temi. To je bilo precej zahtevno in zabavno hkrati, snovanje nekakšnega literarnega rebusa.

Težka voda je zelo nenavaden naslov. Kako ste prišli do njega?
Po naključju, na poti na morje, ko sem se v avtu prebudila ravno ob znaku za naselje Dolnja Težka Voda – obstaja tudi Gornja. Takoj sem vedela, da bo to naslov romana, nekaj na njem me je preprosto nagovorilo, poleg tega pa sem si želela dovolj odprtega, prostega, a hkrati asociativnega naslova. No, pozneje sem izvedela, da naj bi ženske nekoč z vedri na glavah iz bližnjega potoka v hrib nosile vodo, ob tem pa tožile, kako težka je. Tako naj bi kraj dobil ime – in zdelo se je več kot primerno.