Pikčasta Slovenija: Potovanje od nesreče do kolesarskega vodnika
Tadej Golob je eden najbolj samosvojih slovenskih avtorjev s tematsko raznolikim naborom del. Med pisci se je pojavil s knjigo Z Everesta nadaljeval pa z biografijami, z romanoma za mladino, ter z romanoma za odrasle Svinjske nogice (nagrada kresnik 2010) in Ali boma ye! (nominacija za kresnik 2014).
Serija kriminalk s Tarasom Birso v glavni vlogi, ki se je začela z romanom Jezero (nominacija za kresnik 2017), se zgleduje po skandinavskem tipu kriminalk. Predvsem po tistih, ki jih pišejo novinarji in med vrsticami razkrivajo manj znane plati družbe, v kateri živimo.
Vsestranski pisatelj se je tokrat lotil še enega popolnoma drugačnega pisateljskega projekta
Ideja za vodnik se je rojevala dlje časa, okviri zanjo pa so se izoblikovali poletje pred mojo nesrečo. Takrat sem ugotavljal, da je kolesarstva pri mojih kondicijskih pripravah na plezalske vzpone vedno več, da postaja čedalje bolj samo sebi namen in da bi mi kot specialkarju, pa najbrž tudi vsem podobnim, prav prišel nekakšen seznam, opis ‘uporabnih’ cest – se pravi asfaltiranih in neprometnih.
Zanimivo je, da je do kolesarskega vodnika prišlo po precej hudi nesreči. Kaj se je pravzaprav zgodilo, kako je prišlo do tega padca, kome, poškodbe?
S soplezalcem Blažem Stresom sva šla na Oblico v ostenju Loške stene, da bi nanjo znosila vodo in nekaj hrane kot pripravo za vzpon čez njeno severno steno. Ko namreč priplezaš na rob Loške stene, si vso vodo že zdavnaj popil, do trdnjave Kluže v dolini pa te čaka še nekaj ur sestopa čez južna pobočja, na katerih ni nobene vode. Čez ta pobočja pelje na vrh nekdanja markirana pot, ki pa je z leti čedalje slabša in vedno bolj zaraščena. Toda kljub temu obstaja pot. Po njej sem sestopal do takrat že vsaj štirikrat, petkrat. Ko sva šla tisti dan po njej, nekaj dni po hudem neurju na Bovškem, se mi je zdela nekam čudna, kot bi bila vsa preorana, polna nekakšnih balkonov iz zemlje in skale nad nama, ki so me spominjali na serake, ki se napravijo v snežnih stenah. Očitno se je pri sestopu podrl eden od teh ‘serakov’ pod menoj. Tisti del filma mi manjka.
Kakšne poškodbe ste dejansko imeli?
V bolnišnici dolgo nisem vedel, kaj je narobe z menoj. Pa so mi najbrž razložili, ne spomnim se. Se pa spomnim, da sem ležal v postelji s tistim ovratnikom okoli vratu in po kakšnih dveh mesecih vprašal Mojco, zakaj ga moram nositi. Vedno mi je bilo vroče, potil sem se in vse me je srbelo. Do prvega tuširanja sem prišel šele po treh mesecih. »Zlomljena vratna vretenca imaš,« je rekla. Mislil sem, da se šali, ker sem pred nesrečo enačil zlomljeno vratno vretence z zlomljenim tilnikom, ljudje, ki si v stripih zlomijo tilnik, pa po navadi umrejo. Pa se ni šalila. No, če gremo od zgoraj navzdol: sedem polomljenih vratnih vretenc, vseh sedem vratnih, pa leva lopatica, dve prsni vretenci, večkratni zlom medenice, stegnenice, pa razpršene možganske krvavitve, zaradi katerih so me dali v umetno komo.
Zakaj ste od vseh možnih dejavnosti izbral kolesarjenje?
Saj nisem. Takoj, ko sem shodil, sem začel s pohodništvom. Najprej, še s hojco, na Ljubljanski grad, pa na Rožnik, na Vremščico, Kum, Mirno goro in podobno gričevje. Kar ni bilo tako preprosto, ker nisem mogel voziti avtomobila, pa še prepoved gibanja po Sloveniji je bila zaradi epidemije. Nekaj časa je viselo v zraku, ali bom sploh še kdaj kolesaril. Zaradi zloma sramnih kosti nisem mogel zajahati kolesa, in ko mi je to nekako uspelo, nisem mogel sedeti na kolesu več kot nekaj minut zaradi hematoma v medenici. Zaradi polomljenih vratnih vretenc nisem mogel obračati glave in sem potreboval Mojco, da mi je na križiščih zavpila, če lahko grem. Takrat sem tudi sam pomislil, da sem v tem življenju opravil s kolesarjenjem. Ampak sčasoma so te težave skoraj popolnoma minile.
In takrat se vam je odprl nov svet?
Da. Počasi sva začela, najprej s temi krogi v bližini Ljubljane, po cestah, ki sem jih že poznal, potem pa še drugje po Sloveniji, za katero sem mislil, da jo že poznam. Bolj se ne bi mogel motiti.
Ste popolnoma okrevali ali še vedno čutite posledice padca?
Že precej po padcu, ko sem mislil, da sem jo odnesel brez trajnih poškodb, so se pojavile težave s kolkom. Pri padcu sem si poškodoval tudi hrustanec, ki se je zaradi tega popolnoma izrabil in zdaj čakam na operacijo kolka. Menda bom na vrsti tam enkrat konec leta 2026. Še to, potem pa menda bom. Teči ne morem, na kolesu pa me še najmanj boli.
Predvidevam, da ste prekolesarili veliko več poti kot v knjigi. Kako ste izbrali tiste, ki si zaslužijo biti objavljene?
Pravzaprav je bilo tega ‘škarta’ zelo malo. Najprej sem krog izrisal z aplikacijo Garmin Connect, ki sproti meri dolžino in višinske metre, potem pa izrisano še preveril na kolesu v naravi. Pač, držal sem se pravila homo mensura in pri tem, kot po navadi, vzel sebe kot merilo stvarstva. Če bo meni všeč, bo všeč tudi drugim kolesarskim rekreativcem; če lahko jaz odpeljem, bodo tudi drugi. Sprva sem ciljal na petdeset krogov oziroma samostojnih vzponov, ki vsebujejo najmanj tisoč višinskih metrov navkreber, in sem mislil, da bom imel težave z doseganjem te zastavljene kvote. Pa jih nisem imel in se še nekaj časa nisem ustavil, dokler mi Mitja Ličen, direktor Goge, ni dejal, naj že neham, ker bo sicer vodnik predebel. Izrisal in odpeljal sem jih že petinšestdeset, a ker je Primož Roglič prav takrat osvojil Giro na Višarjah, sem moral skočiti še tja in dodati ta najbolj brutalni klanec vodnika. Sem pa od takrat speljal že tri nove po belih lisah Slovenije, ki bodo morale počakati na ponatis.
Pikčasta po najbolj sloviti majici za najboljše gorske kolesarje. Krogi v vodniku gredo pač gor in dol, ravnin je bolj malo.
Komu je vodnik namenjen? Ali je primeren tudi za začetnike?
Namenjen je kolesarjem rekreativcem, ki lahko odpeljejo katerega od testnih vzponov, recimo Vršič, Krvavec ali kaj podobnega. Če so tega sposobni in tudi sicer naklonjeni temu početju, potem je ta vodnik zanje. So pa krogi v vodniku ocenjeni od ena do pet. Ena predstavlja najmanj zahtevne (in jih res ni veliko), pet pa recimo okrog Triglava, ki je kraljevska tura vodnika s 195 kilometri in 3800 višinskimi metri razlike. Komaj kaj pa zaostaja krog okoli Ljubljane, ki je še malce daljši, 242 kilometrov, in malo nižji, 3600 metrov. Seveda se lahko krogov v vodniku kdo loti tudi z električnim kolesom. Tega ne morem prepovedati.
Pa bi, če bi lahko?
Moj prijatelj, ki je na elektriki, je v svoje opravičilo dejal, da rad kolesari, ne mara pa tega, da je po kolesarjenju ‘zgonjen’. No, jaz imam kolesarjenje in šport rad prav zaradi tega. Toda kaj naj rečem? Bojim se, da bomo nekoč vsi na elektriki.
Na čem pa zdaj delate? Kakšen je vaš novi pisateljski projekt?
Končujem ta vodnik in dva stripa, besedili zanje. Sem mislil, da bom že končal, pa traja, ker tega še nisem počel. Rad bi zaključil pred poletjem in se potem lotil nove kriminalke. Sem si rekel, da jo bom začel pisati, ko si bom spet zaželel družbe Tarasa, Brajca, Osterca, Tine in drugih. Sem mislil, da bo trajalo dlje, pa jih že pogrešam.
Kolesarski vodnik Pikčasta Slovenija predstavlja petinšestdeset krogov po Sloveniji in zamejstvu, v katerih vas čaka najmanj tisoč višinskih metrov vzpona (in spusta).
Od Šavrinskega gričevja slovenske Istre, Brkinov in Vipavske doline (in od tam na Kras), do vzpetin nad Sočo in nekajkrat v Beneško Slovenijo, kraljevskega kroga okoli Triglava s 3800 višinskimi metri vzpona, klancev predalpske Slovenije nad Idrijo, Žirmi, Kranjem, do Osilnice in Strme rebri nad njo, Bele krajine in kroga okoli Trdinovega vrha (najvišjega vrha Gorjancev), preko Kozjanskega do Celja in Koroške, okoli Uršlje gore, iz Velikovca čez Svinško planino, nekoč skrajno severno mejo slovenskega narodnostnega ozemlja, do Pohorja in čez Kozjak, pa do največjega slovenskega gričevja – Slovenskih goric, in na koncu (začetku) presenečenja za vse zaljubljence v slovenske gorske etape – Prekmurja. Dve gor-dol tisočmetrci sta tudi tam, kot je v vodniku vseh sedem samostojnih slovenskih asfaltiranih klancev, ki v enem zamahu dosežejo številko tisoč.
Eden od kriterijev za uvrstitev kakšne ceste v posamezen krog je bil tudi promet – obstajajo ceste po Sloveniji, kjer ga ni.
