Andrej Rozman Roza – Bilo je lepo – nekateri so celo jokali (od smeha)

V nabito polnem atriju knjigarne Goga (žal nam jo je vreme grdo zagodlo) smo lahko v četrtek, 10.7.2014, uživali v zaničniškem odmaševanju Andreja Rozmana – Roze in zbora zaničnikov. Obred je bil živahen, poln vznesenih pesmi in ganljivih pridig. Med drugim smo izvedeli, zakaj slovenske osnovne šole gradijo športne dvorane namesto gledaliških prostorov in natanko kako daleč sega slovenski rod in naš jezik. Predstavljene so bile tudi zahteve zaničniške cerkve, ki v skladu s svojim osnovnim naukom, da je mogoča in potrebna ničta stopnja DDV-ja na vse izdelke, ki spodbujajo temelj slovenske države – slovenski jezik, od nove vlade pričakuje, da bo namenila več denarja za gledališke dejavnosti v osnovnih šolah, od RTV Slovenija pa, da neha “kot bolestno posesivna kokoš na že zdavnaj izvaljenih piščancih” sedeti na slovenskih filmskih klasikah iz 50. in 60. let, ampak da omogoči javni dostop do njih (prek interneta ali na DVD-jih).

Med obredom so bili tudi obiskovalci pozvani k sodelovanju pri dveh pesmih, najbolj živahno pa je zazvenela štirivrstičnica o pomenu svobode v jeziku:

Ta, ki šraufa, in ta, ki pumpa,

to sta dva velika lumpa!

Kdor slovenščine ne pači

vedno tlači in vijači!

_______________

Pa še prepis pridige

Drage zaničnice in zaničniki in vsi, ki vas zanima naša vera!

Čeprav zaničnice in zaničniki še zmeraj verjamemo, da je v slovenski državi možen ničodstoten davek na dodano vrednost na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik, žal zmeraj bolj dvomimo, da je možna slovenska država. In čeprav še zmeraj upamo, da gre le za obvezno trpljenje na trnovi poti odraščanja, ne moremo, da se ne bi vprašali, zakaj je ta naša družba, ki se igra državo, tako zelo nesamozavestna in samodestruktivna. In kje naj iščemo razloge za posebnosti naše družbe, ki se igra državo, če ne v njenem temelju, ki je skladno z našo osnovno zaničniško resnico, naš jezik? Ali je torej mogoče, da tiči razlog za našo izgubljenost v pomenu in smislu prav v tistem, kar nas loči od drugih – v našem jeziku?

Ko sem v dneh, ko sem pripravljal to pridigo, spremljal četrtfinale svetovnega prvenstva v nogometu, sem komentatorje v studiju spremljal na Sloveniji dve, tekme pa na Avstriji ena – čeprav ne znam nemško in mogoče prav zato, sem si najprej mislil. Potem pa sem opazil, da je razlika med nemškimi in slovenskimi komentatorji tudi v tem, da so nemški ves čas pozorno spremljali dogajanje na igrišču in vmes pogosto tudi molčali in prepustili prostor utripu štadiona, naši pa so nenehno nekaj pripovedovali. Na naši televiziji je bilo jezika enostavno preveč. Pomislil sem, da je to refleks iz časov, ko je bilo slovenščine premalo in da pri nas tako radi govorimo in pišemo zato, ker živimo v podzavestnem občutku, da je naš jezik ogrožen in mora zato zapolnit vsak prazen prostor, ki mu je na voljo.

In ker je govorjenje, ki preglasi bistvo, eden od osnovnih znakov nekulture, je mogoče treba iskat razloge za našo trenutno zmedo prav v nekulturi, ki izvira iz naše travmatske izkušnje, ko smo se za svoj jezik še ne tako dolgo nazaj borili, zdaj pa se očitno še ne znamo sprijaznit s tem, da je že dovolj velik, da smo lahko v njem kdaj tudi tiho in da ga lahko počasi že nehamo mučit s prepovedanimi položaji, kadar vsi vemo, da gre za nam vsem domač ofsajd.Predvsem pa je naš jezik dovolj velik, da lahko v njem pričakujemo najboljšo možno ponudbo na vseh nivojih. Od športnih komentatorjev do politikov.

Pri naši politični nekulturi je ironija v tem, da se dogaja v imenu kulturnega boja.Ta spopad dveh različnih pogledov na svet, ki bi moral biti v zdravi družbi temelj demokracije, pri nas zmeraj znova pelje v smeri nerešljivega konflikta in bratomorne vojne. A če ne bi bilo konflikta, ne bi bilo niti sveta, zato je z nasprotji treba znat živet in preživet. Razlike med nami, pa če so še tako velike, namreč niso razlog za to, da se danes počutimo v svoji lastni državi tako zelo izgubljeno. Razlog je v nekulturi, s katero preprečujejo dialog tisti, ki za zavesami prahu, ki se dviga z bojišč, skrivajo svoje nečedne posle.

Pomanjkanje kulture javnega dialoga pa je v neposredni zvezi s pomanjkanjem kulture, ki je nismo v zadostni meri deležni uporabniki tega jezika. Majhnost trga ne bi smela bit opravičilo zato, da je kulturna ponudba v našem jeziku manjša in dražja kot v drugih jezikih EU, saj je bilo zaradi nekulture na svetu že vse preveč žrtev. Zato je naše današnje geslo Kultivirajmo že končno to državo! Naredimo jo kulturno in strpno! To bomo dosegli samo,če bo čim več kulture takšne, da bo dosegla kar največ prebivalcev te države, in tam, kjer bo kar največ prebivalcev te države dosegla.

Poleti se zdi, da so to mestne ulice in trgi. A mi kulture ne potrebujemo samo poleti. Pravzaprav do poletja še niti prišli nismo in trenutno potrebujemo kulturo zato, da z njeno pomočjo že končno pridemo iz te neskončne slovenske pomladi v krvavo zasluženo slovensko poletje.Ulice in trgi imajo pri nas tudi to pomanjkljivost, da nismo Islandija, kjer živi več kot polovica volilnega telesa v glavnem mestu. Zato mora pri nas prit kultura do najširšega kroga prebivalk in prebivalcev Slovenije predvsem preko televizije, interneta in osnovnih šol.

Kje vse mora bit na televiziji več kulture, rajši ne bi našteval. V vsakem primeru pa uporabniki slovenščine, ki imamo samo to državo, na svoji javni televiziji potrebujemo produkcijo, ki bo primerljiva tisti v jezikih, s katerimi je slovenščina v EU enakopravna.

Kar se tiče interneta, pričakujemo, da bomo dobili že v mandatu naslednje vlade prosto dostopnih čimveč čimboljših slovarjev našega jezika.

Pričakujemo pa tudi, da bo nova vlada končno omogočila prebivalcem te države dostop do večine slovenskih filmov. Še posebej za filme iz petdesetih in šestdesetih let, ko se je gradila naša nacionalna kinematografija in bi morali bit del naše splošne izobrazbe, je naravnost neverjetno, da jih večina Slovenk in Slovencev sploh ne pozna. Trst, Svet na Kajžarju, Jara gospoda, Lucija, Trenutki odločitve, Minuta za umor, Dobri stari pianino, Tri četrtine sonca, Veselica, Nočni izlet, Po isti poti se ne vračaj, Poslednja postaja, Družinski dnevnik so še zmeraj žive priče tiste naše pravkar minule zgodovine, o kateri se ne znamo zedinit. Čuvajo nam jih v Arhivu Slovenije, a nas očitno brigajo dosti manj od dokumentov Udbe in ga zato ni junaka, ki bi jih hotel spravit med ljudi. Mi mislimo, da je dolžnost države, ki je utemeljena na tem jeziku, da jih da na splet ali na dvdje skupaj z nadaljevankami in ostalo kulturno dediščino, na kateri kot bolestno posesivna kokoš na že zdavnaj izvaljenih piščancih sedi in jih ne spusti izpod sebe naša javna televizija.

Kar se tiče osnovnih šol, v Sloveniji ni šole, ki bi ne imela telovadnice. Nekatere manjše šole imajo celo telovadnice, ki so večje od same šole, saj si na račun sredstev za šolstvo občine postavljajo športne dvorane. Hkrati je izredno malo šol, ki bi imele tehnično opremljeno gledališko dvorano. Je res preveč, če pričakujemo, da se v prostore za kulturno vzgojo vloži enaka količina davkoplačevalskega denarja kot v prostore za športno vzgojo? Je športna vzgoja res pomembnejša od gledališke, pri kateri bi se učenke in učenci naučili javnega nastopanja in suverenega besednega izražanja?

Zaničnice in zaničniki bomo od strank, ki jim bomo na volitvah oddali svoje glasove, zahtevali več kulturne vzgoje v šolah ter obvezne kulturno prireditvene prostore, ki morajo biti v osnovnih šolah enakovredni tistim, ki so namenjeni športu.

Moj veliki stanovski kolega papež Frančišek je pred kratkim rekel, da so komunisti vzeli zastavo kristjanom, saj tisto, za kar si prizadeva krščanstvo, ni nič drugega kot to, kar obljublja komunizem. A ne glede na to, a se reče družbeni ureditvi, ki si jo želimo, komunizem, socializem, izvorno krščanstvo ali pravična in socialna demokracija, je na nasprotni strani zmeraj barbarstvo. Zato bo družba zelo bližnje prihodnosti ali kulturna ali barbarska. Na nas tukaj in zdaj je, da se po svojih najboljših močeh potrudimo, da bo v tej vojni zmagala kultura.

Zato verjamemo, da je v Sloveniji možen ničodstotni davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.