Včasih si lovec, drugič pa kokoš

V soboto, 23.8.2014, so v atriju knjigarne Goga tako otroci kot odrasli uživali v lutkovni predstavi Pozor, los! avtorja Matije Solceta.

Razgibana predstava se odvija v Skandinaviji in prepleta zgodbe lovca, losa, kokoši, lepe Karoline in škrata. Lovec poskuša ujeti losa s pastjo, v kateri je nastavljena najljubša hrana losov – banana. Los, čeprav je na začetku sumničav, vendar nasede prevari, vendar se reši iz pasti in otrokom pove zgodbo o lepi Karolini in njeni prijateljici kokoši. Plasti različnih zgod se med seboj prepletajo, ko Karolina, znotraj zgodbe, ki jo pripoveduje los, svoji kokoši Piki za lahko noč pove zgodbo o neki drugi kokoši. Ta kokoš je namreč nekoč srečala lovca. Ko ga je povprašala, kaj počne, ji je lovec odgovoril, da se odpravlja streljat kokoši. Kokoš iz lovca uspe izprositi obljubo, da ne bo ustrelil njenih otrok – prepoznal jih bo, ker so najlepši otroci na svetu. Lovec se odpravi na lov in, glej ga zlomka, ustreli prav kokošine otroke. Kokoš je seveda ogorčena, vendar je lovec zagovarja, da so bili to najgrši piščanci, kar jih je kdajkoli videl. Nauk zgodbe – za vsakega starša so njegovi otroci najlepši. Konec zgodbe.

Kokoš Pika s takim koncem seveda ni zadovoljna, ampak, nekatere zgodbe se končajo tako, druge pa drugače. Pripovedovalec jo poskuša potolažiti, da je mama kokoš sčasoma živela srečno in imela druge, lepše otroke. (Pika ni bila navdušena.)

S prepletom zgodb lutkar pokaže, da niso vsi konci srečni – nekdo se rodi kot lovec, nekdo kot los in nekdo kot kokoš. Nekdo beži, drugi strelja. Tako je pač življenje.

Po koncu predstave je Matija Solce otrokom še pokazal, kako so narejene lutke – nekatere iz starih nogavic, druge iz cedil za čaj, lepo Karolino pa je, pravi, ukradel iz škatle posmrtnih ostankov v nekem japonskem templju (sicer ga je potem eno leto preganjala v sanjah in med spanjem tepla po glavi, vendar se je umirila, ko jo je uvrstil v predstavo).